Subkultura.si Blog

Doom Metal kot žanr se je pričel razvijati v sedemdesetih, navezoval pa se je na izročilo Black Sabbath, predvsem načinom igranja njihovega kitarista Tony Iommia. V začetnem obdobju žanra (zgodnja sedemdeseta), so se izoblikovali Lucifer‘s Friend in Necromandus. Takrat se je stil navezoval na Rock tradicijo, v osemdesetih pa se je zvok zmetaliziral in definiral kot ga poznamo danes. V tem obdobju so bili dejavni Trouble, Witchfinder General, The Obsessed, Candlemass, Pentagram in Saint Vitus. V devetdesetih je prišlo do ponovne uveljavitve žanra, ki so ga definirali Cathedral, Sleep in Burning Witch. Lee Dorian, ki je nekoč sodeloval z Napalm Death, je kasneje formiral Cathedral, katerih prva plošča vsebuje določene Death Metal elemente. To je razumljivo, saj je bil takrat Death Metal na višku ustvarjalne moči, njihov pevec pa tudi izhaja iz podobne scene. Kasneje so se Cathedral posvetili Doom Metal glasbi, Lee Dorian v devetdesetih ustanovi tudi svojo založbo “Rise Above Records”, kjer promovira in pomaga podobno mislečim zasedbam (Orange Goblin, Electric Wizard, Sleep). Christe navaja, da je značilnost žanra v tem, da se plošč ne da časovno definirat, kar je po svoje tudi res, ker se glasba še vedno navezuje na tradicijo sedemdesetih, kot izpeljanke trše variante upočasnjenega Rocka, ki je karakteriziran z distroziranimi kitarami Heavy Metala. V ekonomskem smislu je žanr nepomemben, vendar je dobrodošel kot protiutež novodobnemu metalu ali Nu Metal.

Zanimivi predstavniki so bili Eyehategod in njihov karizmatični pevec Mike Williams. Skupina prihaja iz juga Lousiane, ZDA. V četrti številki časopisa No Name iz leta 1992 sem jih predstavil kot ekstremneže z juga, kar na nek način tudi so. Glasba je v svojem počasnem ritmu ekstremna, k temu so pridodali še hrupne zvoke. Eyehategod so svoje vplive iskali v The Obsessed, pa tudi drugih glasbenih stilih, kot Industrial - Swans, SPK, Punk - Black Flag. Njihov prvenec, “In The Name Of Suffering” govori o dilemah trpljenja. Pevec je dejal, “da mora vsakdo skozi obdobje trpljenja, da bi našel samega sebe. Navsezadnje je seveda to osebno stališče. Trpljenje producira kreativnost v naših očeh. Ne moremo se zanašati na ljudi, ki jim je postlano pod nogami. Uničite bogate, uničite družbo. Delo je oblika trpljenja, ki je determinirana z urnim kazalcem. Če je vaše življenje idelano, ga uničite, in potegnite ven novega” (No Name 4, 1992: 16). Eyehategod so znani po svoji kontradikciji in promoviranju mentalnega terorizma, kot bi dejali sami. “Postanite odvisni od paranoje; zlorabljajte sebe, ne zemlje.” (No Name 4, 1992: 17). Na Heavy Metal so imeli vpliv Winter, skupina ki je prihajala iz New Yorka. V letu 1992 so izdali album “Into Darkness”, a žal kasneje prenehali aktivno nastopati.

Albumi, ki bi lahko definirali Doom Metal so: Burning Witch - “Crippled Lucifer” 1998, Cathedral - “Endtzme” 2001, Cathedral - “Hopkins (The Witchfinder General)” 1995, Corrupted - “Llenandose De Gusanos” 1999, Dream Death - “Journey Into Misery” 1987, Earth - “Earth 2 Special Low Frequency Version” 1993, Eyehategod - “Take As Needed For Pain” 1993, Melvins - “Bullhead” 1991, The Obsessed - “The Obsessed” 1990, Pentagram - “First Daze Here” 2002, Saint Vitus - “Born Too Late” 1986, Sleep - “Jerusalem” 1996, Trouble - “Psalm 9” 1984, Trouble - “The Skull” 1985 (Christe, 2003:349).

Kot sem omenil, se je dostikrat Heavy Metal navezoval na Punk okolje, bil z njim v konfrontaciji, ali pa se z njim dopolnjeval. V začetnem obdobju je bilo med njima dosti trenja, kasneje, predvsem v sredini osemdesetih let pa sta se glasbena stila pričela medsedbojno dopolnjevati. V ZDA je šlo za obstoj treh scen, ali natančneje treh skupin: Black Flag iz Los Angelesa, Misfits iz New Jerseya in Bad Brains iz Washington D.C.. Glasba se je kasneje širila po vseh ZDA, in se kasneje usidrala predvsem v Seatllu, ki je sproduciral Grunge, glasba katerih prvine bazirajo v Rocku in Punku oziroma Hardcoru, kot njegovemu nasledniku. Sredi osemdesetih so bili dejavni predvsem D.R.I. (Dirty Rotten Imbeciles) iz Teksasa in severno karolinški C.O.C. (Corrosion Of Conformity). Res pa je, da se je Hardcore scena razlikovala od Heavy Metalske. Razlika je bila že v samem načinu propagiranja žanra. Hardcore se je širil s pomočjo ustnega izročila in fanzinov, medtem ko je bilo za Heavy Metal značilno, da se je širil s pomočjo časopisov z večjo naklado. Tudi v Heavy Metal glasbi so se širili novi žanri le preko fanzinov. O tem več kasneje. Glavna značilnost spoja dveh glasbenih struj se je videla v sami glasbi. Punk in Hardcore stil je bil zaigran z veliko hitrostjo, kar gre predvsem zasluga Speed Metal žanru. Takšen predstavnik so denimo Hirax, kjer je njihov pevec bil dejaven zelo dolgo v Thrash Metal okolju, sama glasba pa je bazirala na Punku. Leta 1987 izdajo tudi svoj “Hate, Fear And Power”, ki je bil distribuiran v Evropi preko Roadrunner Records. Misfits so postali znani predvsem po tem, da so jih veliko propagirali Metallica, ki so tudi v živo igrali njihov repetoar. Misfits so za razliko od ostalih Punk/Hardcore zasedb v svoja besedila vključevali grozljive teme, predvsem iz ameriških filmov, medtem ko so se ostale skupine v besedilih ukvarjale z kritiko ameriški družbi, kar je tudi značilnost punka, da sega v področje političnega udejstvovanja ali vsaj kritiko družbenega sistema. Gleen Danzig, pevec Misfits, je kasneje podpisal pogodo z Rickom Rubinom, ki je med drugim našel tudi Slayer, in začel solo kariero. Ustalil se je v Heavy Metal okolju in igral temačen Metal z karizmatičnim vokalom. Prav z populariziacijo Hardcore gibanja v osemdesetih, je postal vpliven tudi v Heavy Metal okolju, seveda po pojavu Thrash Metal glasbe. Skupine so izdajale stranske projekte, denimo Anthrax in Stormtroopers Of Death (S.O.D.). Izdali so album “Speak English Or Die”. Njihov pevec, Billy Milano, je kasneje ustanovil nov band, M.O.D. (Methods Of Destruction).
Kasneje so S.O.D. sodelovali v filmu “Nightmare On Elm Street”. Do sodelovanja med žanri je prišlo tudi na drugi strani kontinenta, v Kaliforniji. Od tam izvirajo Suicidal Tendencies in Circle Jerks, obojni znani predvsem v Hardcore okolju. V kasnejšem obdobju so se zmetalizirali in prodrli na Heavy Metal področje. Pojavi se nov stil glasbe, imenovan Crossover. Pri njem je šlo za spoj Hardcore in Thrash Metal glasbe. V New Yorku so bili dejavni Cro-Mags, pred njimi pa še Agnostic Front. V Evropi, natančneje v Veliki Britaniji so se igranja stila Crossover lotile nekatere zasedbe: English Dogs so izdali “Metalmorphosis” in “Where Legend Begun”, Discharge pa svojo legendarno črno ploščo “Grave New World”. V tem obdobju, prav pod vplivom razvoja Crossover glasbe so nastali Carnivore, iz New Yorka. Zasedbo je ustanvil Pete Steele, ki je danes dejaven v Type O Negative. V knjigi “Sound Of The Beast” izjavlja, “da na začetku ni bilo Crossover glasbe. Bila je izrazita razlika med glasbenimi stili - Black Metal in Speed Metal, Punk in Hardcore in Rap. Bili so Nuclear Assault (Thrash Metal zasedba, ki jo je ustanovil Dan Lilker, pred tem basist pri Anthrax. Gojila je izredno hiter način igranja - op.a.) in S.O.D. Carnivore so hoteli biti zraven. Všeč mi je bila teža v Heavy Metal glasbe, hkrati pa sem užival v “nasilju” in razburjenju na Hardcore koncertih. Hotel sem združiti oboje. Takrat smo imeli težave. Metal okolje nas ni sprejemalo, Hardcore fani pa nas niso sprejeli zaradi dolgih las.” (Christe, 2003: 179).

Za Crossover glasbo so bili pomembni tudi The Accused, iz Seattla. Niso se navezovali na vse popularnejši Grunge, so pa botrovali nastanku novega subžanra, ki je prišel iz Crossover glasbe, to je Grindcore, ki je kasneje imel odločilen vpliv na nastanek Death Metala. The Accused so izdali “The Return Of Martha Splatterhead”. Njihova značilnost je bila v tem, da so v svojo glasbo vključili tako elemente temačnega Hardcora od Discharge in Black Metal od Venom. Na ovitkih plošč so se navezovali na Misfits in njihovo ikonografijo lobanj, vse skupaj pa prikazali v stripovski podobi. The Accused so dominirali po klubih v Seattlu, Portlandu, San Franciscu in Los Angelesu.

Plošče, ki bi jih lahko označili kot Metalcore ali Crossover so: The Acussed - “Return Of Martha Splatterhead” 1985, Corrosion Of Conformity - “Animosity” 1985, Cro-Mags - “The Age Of Quarrel” 1986, Cryptic Slaughter - “Convicted” 1986, Dirty Rotten Imbeciles - “Dealing With It” 1985, Dr. Know - “Plug In Jesus” 1984, Excel - “Split Image” 1987, Hirax- “Hate, Fear And Power” 1987, Prong - “Force Fed” 1987, Samhain - “November Coming Fire” 1986, Stormtroopers Of Death - “Speak English Or Die” 1985, Wehrmacht - “Shark Attack” 1987 (Christe, 2003: 181).

Grindcore se je pojavil v drugi polovici osemdesetih, predvsem v Veliki Britaniji. Svoje vplive je našel v Crossover glasbi, se od nje distanciral, saj je Grindcore baziral na še večji distorziji zvoka, kot je bilo to značilno za Hardcore. Na razvoj žanra so vplivali The Acussed s svojim stilskim izrazom, Velika Britanija pa je prinašala dediščino Punk glasbe. V Veliki Britaniji nastane založba Earache Records, ki jo je ustanovil Digby “Dig” Pearson, znan tudi po svojem udejstvovanju v Electro Hippies, projektom, ki je kasneje sodil v arzenal Grindcora. Paul “Hammy” Halmshaw, ustanvitelj Peaceville Records, je tudi v zasedbi Sore Throat. Tako se je Velika Britanija ponašala z dvema novima neodvisnima založbama, ki sta definirali Grindcore zvok, in kasneje pripomogla k uveljavljanju Death Metal glasbe.

Jeff Walker, pevec zasedbe Carcass, v knjigi “Sound Of The Beast” izjavlja, “da na razvoj glasbe niso direktno vplivali Judas Priest in Iron Maiden. Grindcore je rezultat odraščanja v času, ko so omenjene skupine bile dejavne kot pop glasba na splošno. Mi smo počeli stvari, ki so bile bolj v undergroundu (podzemlju - op.a.) in obskurne. To je lahko Hardcore Punk ali ekstremen Death Metal ali karkoli.” (Christe, 2003: 186). Značilnost Grindcore glasbe je v tem, da je to zmes različnih žanrov; Black Metal, Hardcore in Thrash Metal se medsebojno prepletajo in v svojskosti udejanjajo destrukcijo zvoka. Kitarski rifi so bili pod vplivom Thrash Metal glasbe, šlo pa je za maksimiziranje zvoka in moči s pomočjo kitare. Pravtako so se podrla pravila hitrosti, kjer je bila ta značilnost posebej izražena v Speed Metalu. Grindcore je preigral vso glasbo prejšnjega desetletja (osemdeseta) enkrat hitreje. Popularnost žanra se je pričela leta 1987, z izdajo prvenca “Scum” skupine Napalm Death. Zasedba je vplivala na nastanek množice novih zasedb, ne samo v Veliki Britaniji, temveč predvsem v ZDA in Evropi. Glasba se je pričela širiti na nov način. Omenil sem, da so se novi stili širili predvsem s pomočjo fanzinov, tako je bilo tudi z Grindcorom. Mogoče pa je prav v tem smisel, saj je bila sam glasbeni izraz preveč radikalen za masovno populacijo. Oziroma kot je dejal Jeff Walker, ostale Heavy Metal zasedbe so bile spričo Grindcora blizu formulaciji Pop glasbe. Kar je tudi res, igrali so na stadionih, plošče so dosegale miljonske naklade. Grindcore je bil s svojim udejstvovanjem kontrapunkt Heavy Metalu.

Napalm Death so bili formirani leta 1982 v Birminghamu. Demo “Hatred Surge” je bil stilsko Punk, pogodbo z Earache Records pa so si pridobili z živimi nastopi. Značilnost albuma “Scum” je tudi v tem, da se na plošči pojavljata dve postavi, z glasbeniki, ki so kasneje formirali svoje lastne bande. Naslednja plošča “From Enslavement To Obliteration” je skupino prikazala v novi luči, vsaj kar se tiče produkcije. Značilnost albuma je tudi v tem, da vsebuje 54 pesmi, od katerih nekatere trajajo samo par sekund, kar je kasneje ali istočasno bilo opaziti tudi pri drugih Grindcore zasedbah. Značilnost žanra je v tem, da so bile pesmi hitre in kratke. Napalm Death se kasneje, ob pojavu popularnosti Death Metala zatečejo k njemu. Skupino je zapustil Lee Dorian, ki je kasneje ustanovil Cathedral, Doom Metal zasedbo. Na njegovo mesto je stopil Mark Greenway, ki je začel kariero v Death Metal zasedbi Benediction. Napalm Death so leta 1991 svoj album “Harmony Corruption” posneli na Floridi, v studiu Morrisound. Od takrat dalje so svojo kariero oblikovali v Death Metal okolju. V fanzinu No Name je Bill Steer, ki je bil kasneje dejaven v Carcass, izjavil “da igrajo takšen stil glasbe zato, ker je to naravno za njih, in jim je tudi najbolj všeč” (No Name 1, 1989: 24).

Carcass so v sceno vnesli medicino. Res je, da so denimo Whitesnake imeli komad “Medicine Man”, vendar so prav Carcass prvi uporabili medicinske knjige in patološke priročnike ter z njihovo pomočjo pisali besedila. “Reek Of Putrefaction” je bil izdan leta 1988 za Earache Records, naslednje leto pa izide album “Symphonies Of Sickness”. Na začetku so bili tipični predstavniki Grindcore struje, vendar so se zaradi ekstremnosti v načinu igranja nekoliko omehčali. Temu je pripomogel drugi kitarist, Šved Mike Amott, ki je v skupino prinesel dih Death Metala. Z svojim načinom igranja so pomembno vplivali na celotno sceno. Pojavi se kopica skupin, ki je kopirala Carcass, denimo finski Disgrace ali Xysma, saj so bili znani po hitrih, skoraj neprepoznavnih kitarskih pasažah in globokem vokalu. Tudi naslovi pesmi pričajo o ekstremnosti, in ni jih bilo moč poslušati na radiu: “Vomited Anal Tract”, “Swarming Vulgar Mass Of Infected Virulency”, “Exoriating Abdominal Emanation” in “Cadaveric Incubator Of Endo-Parasites”. Zanimivo je, da so bili vsi člani vegetarijanci. Leta 1991 nastopijo v Kobjeglavi pri Novi Gorici, skupaj z Atrocity, Disharmonic Orchestra in Disastrous Murmur. Po letu 1996 prekinejo s kariero, zaradi pojavljanja samega načina igranja. Ob koncu devetdesetih let se ponovno formirajo pod imenom Blackstar, in podpišejo pogodbo za Peaceville Records.

Tipični predstavniki žanra, vendar manj popularni v Heavy Metal okolju so bili Doom, ki so snemali za Peaceville Records in Extreme Noise Terror, ki so postali markantni po sodelovanju z KLF, znani pa predvsem po tem, da jih je promoviral John Peel na BBC radiu. Z Johnom Peelom so denimo sodelovali tudi Bolt Thrower, več o njih kasneje. V Nemčiji so obstajali Blood, ZDA pa so ponovno prednjačile po številu zasedb. Najpomembnejši predstavniki žanra so bili Terrorizer, Righteous Pigs, Defecation. Člani zasedb so prehajali iz ene skupine v drugo, celotna scena je bazirala na prijateljstvu in dopisovanju. Tako se je stil izredno populariziral na Japonskem, kjer so bili dejavni SOB, ki skupaj z Napalm Death izdajo ploščo, skupni flexi disc (mala plošča na vinilu, ki pa ni trd, ampak mehek - op.a.). Zaradi svoje ekstremnosti v glasbenem izrazu so postali zanimivi tudi za avatgardni Jazz, ki ga je personificiral John Zorn. Nastalo je kar nekaj projektov, večina od njih izdanih za matično založbo Earache Records, ki se je več ali manj ponašala z vsemi pomembnejšimi predstavniki žanra. Plošče, ki so zaznamovale dogajanje so bile: Bolt Thrower - “BBC Peel Sessions” 1988, Brutal Truth - “Extreme Conditions Demand Extreme Responses” 1992, Carcass - “Symphonies Of Sickness” 1989, Doom - “BBC Peel Sessions” 1989, Extreme Noise Terror - “Holocaust In Your Head” 1989, Napalm Death - “Scum” 1987, Napalm Death - “From Enslavement To Obliteration” 1988, Sore Throat - “Unhindered By Talent” 1989 (Christe, 2003: 188).

Death Metal je pomenil revolucijo na področju Heavy Metala. Gre zato, da je redefiniral sam pomen žanra. V Heavy Metal okolju bi lahko govorili o treh revolucijah, če se smem tako izrazit. Prva je pomenila sam nastanek žanra, in njegovo klasifikacijo znotraj širšega konteksta popularne glasbe. Druga revolucija se je pričela v začetku osemdesetih, okrog leta 1983, s pojavom žanrov Speed in Thrash Metal oz. predrugačenjem načina interpretacije glasbe. Kot sem že omenil, je Speed Metal, kot pove samo ime, definiran s hitrim načinom igranja. Death Metal pa je pomenil, ne samo drugačen način igranja, kjer se kakofoničnost prepleta s hitrostjo. Death Metal se je navezoval na druge glasbene stile, denimo Grindcore, ki ga lahko razumemo kot nadaljevanje Hardcore glasbe, v smislu žanrske opredelitve in kontinuitete znotraj žanra. Za Death Metal glasbo je značilna radikalnost v glasbi in tekstih oz. besedilih pesmi ter vizualnih podobah naslovnic.

Death Metal se je pričel oblikovati v drugi polovici osemdesetih, kot nadaljevanje žanra Thrash Metala, vezal pa se je na tradicijo zgodnjega Black Metala (Venom, Celtic Frost, Bathory, Slayer). Svojo ekspanzijo znotraj žanra Heavy Metala, je pričel širiti z izmenjavami demo posnetkov, dostikrat tudi med samimi skupinami. Z takšnim načinom delovanja se je širil podobno kot Hardcore ali Grindcore glasba. Lahko bi dejal, da je bil Death Metal na začetku samozadosten. Kot vemo je Heavy Metal žanr prestopil underground okolje. Leta 1991 Metallica izdajo svoj črn album “Metallica”, ki pa zgleda ni bil tako črn za določen sloj poslušalstva. V tem obdobju so tudi Slayer prodali več kot pol miljona plošč (Christe, 2003: 238). Za obdobje druge polovice osemdesetih je bila značilna tudi ekspanzija neodvisnega tiska, predvsem fanzinov. In prav Death Metal je v tej obliki našel prostor za širjenje glasbe in idej. Pred tem so obstajale le revije z visoko naklado, ki jih je bilo moč kupiti v kioskih in glasbenih trgovinah (Kerrang!, Metal Hammer, Rock Hard v Evropi). Na začetku so revije takšnega kova bojkotirale Death Metal skupine, vednar le do časa njegove prevlade v Heavy Metal prostoru, ki se je zgodil po letu 1990. Death Metal se je koncem osemdesetih širil v underground okolju preko izmenjave demo posnetkov in objavljanja recenzij v fanzinih. Svojo enkratnost pa je pokazal s tem, da se je celo že v svojem začetnem obdobju (v prvi polovici devetdesetih) diferenciral na množico različnih subžanrov znotraj samega Death Metal žanra in hkrati s tem več različic lokalnih scen. “Lahko bi dejali, da ima Death Metal svoje geografsko poreklo.”

Za Death Metal kot specifičen subžanr je značilna ekstremnost v glasbi, v širšem družbenem kontekstu pa nepoznavalec lahko spozna in loči Death Metal od drugih subžanrov po načinu petja, ne pa toliko po sami stilsko instrumentalni usmeritvi znotraj žanra. Večina skupin uporablja kot stil petja renčanje, godrnjanje in globok vokal, ki je zmanipuliran z uporabo grla in trebuha. So pa primeri, kjer je vokal izražen skozi normalen način petja, tudi stilsko opernega, lahko pa je vokal le globok in prodoren. Značilnost Death Metal žanra je v tem, da se vokali prilagajajo glasbi in ne obratno.

Natalie J. Purcell v svoji knjigi “Death Metal Music - The Passion And Politics Of A Subculture” citira različne defincije Death Metal žanra. Avtorji so opredelili Death Metal kot:

“Pravi Death Metal je zame Metal, ki je igran z dušo.” - Kyle Severn (Incantation), “Lepota Death Metala je v tem, da je lahko veliko različnih oblik glasbe, ki jih je težko klasificirat. Nekateri (esencialni) elementi glasbe bi lahko bili hiter dvojni bas boben, globok godnjajoč vokal in težke distrozirane kitare igrane z nizkimi toni.” - Jeremy Turner (Origin), “Metal, predvsem Death Metal, je lahko karkoli si želiš da je. Lahko je hiter, lahko počasen, lahko težek ali tehničen, karkoli (po David Vincentu).” - John Longstreth (Origin), “Zame osebno je Death Metal groba, bolana glasba z krvavimi vokali … Menim, da se glasba koncentrira na grozljivih besedilih in designu.” - Killjoy (Necrophagia) (Purcell, 2003: 11-12).

Zanimivo je tudi razlikovanje med Pop glasbo in Death Metalom v pričujoči knjigi, kjer glasbeniki navajajo: “Bili so dobri Pop bandi, vendar bi rekel, da je za glasbo v današnjih dneh najboljši Metal, vsaj v tehničnem smislu. Bazično je bastardizirana klasična glasba.” - Nefarious (Macabre), “V ekstremni glasbi … je potrebno več tehničnega znanja za pravilno igranje inštrumentov. V Pop glasbi je veliko enostavnih struktur. V Popu je umetnost napisati nekaj, kar se bo memoriziralo v zavesti in bo všeč masam. To je laže reči kot doseči.” - Killjoy (Necrophagia), “Death Metal in Jazz sta glasbeno najbolj komplicirani stvari. Zelo nespameten je Pop, z elektronskimi bobni in podobno. Death Metal je za ljudi, ki so resnično v glasbi in instrumentih. Pri Death Metalu je potrebno vaditi instrumente.” - Erik Sayenga (Dying Fetus), “Po svoje je Death Metal z sto kitarskimi prijemi v skladbi, petdesetimi različnimi bobnarskimi udarci in dvajsetih različnih časovnih tempih, zelo težko primerljiv z glasbo, ki jo slišite na plesiščih. Vendar so tudi drugi popularni glasbeni stili, kot npr. Jazz, ki so vsak bit tako kompleksni kot Death Metal, ali še včasih bolj … Nimam rigidnega stališča, da je Death Metal oh in ah pri glasbi, da je njegovo končno stanje. Mislim, da je lahko zelo mogočen, zelo muzikaličen, hkrati pa je lahko retardiran.” Karl Sanders (Nile), “Celo najbolj enostaven Death Metal je kvalitetnejši in bolj kompleksen kot Pop. Velik delež Death Metala je zelo tehničen v eni obliki ali drugi. Lahko proizvaja agresiven način igranja ali tehnično raznolik način pisanja glasbe. V Metalu se vedno kaj dogaja, medtem ko je Pop glasba za ozko usmerjene ljudi.” - Kyle Severn (Incantation) (Purcell, 2003: 12-13).

Death Metal je svoje bazične vplive našel v glasbi Venom, Celtic Frost in Bathroy, navezoval se je na Grindcore glasbo, samo ime pa se pojavi sredi osemdesetih, kjer je skupina Possessed izvajala pesem z naslovom “Death Metal”. Hkrati so bili Possessed eden izmed pionirjev Death Metal žanra, če ravno še v tem času ni bil definiran v obliki kot jo razumemo danes. Je pa res, da so se Possessed distancirali od agresivne oblike Black Metala. V svojo glasbo so vnesli več melodij, poudarek pa je bil na glasbeni strukturi. Chuck Schuldiner, vodja ene prvih Death Metal skupin Death, je za ameriški časopis Metal Maniacs izjavil, “da so bili Possessed nekaj novega v množici takratnih skupin (sredina osemdesetih - op.a.). Niso bili čisti hrup. Poiskušali so združiti različne glasbene ideje v sam način pisanja glasbe. Niso se zadovoljili z posnemanjem starejših skupin. Delovali so progresivno kot skupina, kar je botrovalo, da so tudi ostale podobne skupine nadaljevale svoj stil glasbe in počele druačne stvari.” (Christe, 2003: 115). Beseda Death Metal se pojavi kot naslov kompilacijske plošče, izdane leta 1984, za nemško založbo Noise Records. Na njej se nahajajo Hellhammer, ki izstopajo s svojim načinom igranja, in bi jih lahko opredelili kot inovatorje zvoka in eno prvih Death Metal skupin. Plošča vsebuje tudi druge evropske Speed Metal skupine. Za nastanek žanra pa so najpomembnješi Slayer, ki na nek način tudi oblikujejo stil koncem osemdesetih, predvsem z načinom igranja kitare, ki temelji na atonalnih prijemih in hitrim dvojnim bas bobnom.

Glavni predstavniki stila so bili na Floridi Death, Morbid Angel in Deicide. Death je vodil Chuck Schuldiner, njihov nastanek pa datira v leto 1983/84, kjer še pod imenom Mantas izdajo demo posnetek, v letu 1985 pa izdajo kaseto z naslovom “Infernal Death”, tokrat pod drugim imenom - Death. V svojem obstoju so izdali več kaset, tudi vaj in koncertnih posnetkov, kar jih je vodilo do podpisa pogodbe in leta 1987 izdanega prvenca “Scream Bloody Gore”. Plošča velja za klasiko za celoten Heavy Metal. Za Death je bilo značilno, da je skupina konstantno napredovala v glasbenem izrazu, torej se je konstantno dokazovala v vsakokratnem boljšem načinu igranja, v tehničnem smislu seveda. Bili so pa znani po tem, da so plošče imele vsebino oziroma kontekst. Ustanovitelj Chuck Schuldiner se je dokazoval tudi v drugem žanru Heavy Metala, koncem devetdesetih je izšla plošča zasedbe Control Denied, ki je igrala Progressive Metal. Death so v svojem obstojnu izdali naslednje albume: Scream Bloody Gore, Leprosy, Spiritual Healing, Human, Fate, Individual Thought Paterrn, Symbolic in Sound Of Perseverance. Ustanovitelj Chuck je nedavno preminil zaradi tumorja na glavi.

Deicide so znani predvsem po tem, da igrajo ekstremno brutalen Death Metal s satanističnimi besedili. Svoj obstoj so dokazali z leta 1990 izdanim istoimenskim prvencem, pred tem pa so bili dejavni kot Amon. Za Deicide je značilna kontroverznost, kar so dokazovali tudi z živimi nastopi, kjer so v svojem začetnem obdobju (prva polovica devetdesetih) metali kose mesa med publiko in bili preliti s svinjsko krvjo (McIver, 2000: 68). To jim je onemogočalo nastopati določeno obdobje v Veliki Britaniji, saj so imeli težave z društvom za zaščito živali, po drugi strani pa jim je ravno to prineslo publiciteto. Z svojim obnašanjem so imeli nemalo težav z različnih strani. V svojem deloovanju so izdali več plošč, najpomembnješe med njimi pa so Deicide, Legion, Amon: Feasting The Beast, Once Upon The Cross, Serpents Of The Light.

Morbid Angel veljajo za eno najvplivnješih Death Metal skupin, ob Deicide in Death. Nastali so leta 1984, ko je skupino ustanovil kitarist Trey Azagthoth. V svojem začetnem delovanju so izdali par demo posnetkov, “Thy Kingdom Come” demo jih je podobno kot Death, uvrstil v sam vrh nastajajočega Death Metal žanra. Ta isti posnetek izide tudi na mali plošči, ki si je takoj prislužila pomemben status, in kasneje različne izdaje istega izdelka. Z večkratnim izdajanjem se lahko pohvali tudi njihov prvenec “Abominations Of Desolation”, ki ni bil uradno izdan, a dostikrat ilegalno kopiran. Skupina nato to isto ploščo izda uradno leta 1991. Morbid Angel so sredi osemdesetih let igrali z Napalm Death po Veliki Britaniji, kar jim prinese publiciteto in podpis pogodbe za Earache Records. Svoj prvenec “Altars Of Madness” izdajo leta 1989, plošča pa zasede sam vrh neodvisnih lestvic. To je kasneje pripomoglo k hiterejšemu širjenju Death Metal žanra. V svojem delovanju je skupina prešla skozi različne menjave, njihovi bivši člani so kasneje zaznamovali Death Metal okolje s svojimi samostojnimi projekti. Denimo njihov prvi bobnar Mike Browning, ki ga ne najdemo na plošči, je ustanovil Nocturnus. Skupina je izdala dva albuma, slovela pa je po tem, da je v Death Metal vnesla klaviature, kar je bila novost v takratnem obdobju neodvisne glasbe. Moramo vedeti, da so bile klaviature v Heavy Metal žanru redkost, uporabljale so jih denimo Hard Rock skupine (Deep Purple). Nocturnus so s tem dokazali, da je tudi ekstremno glasbeno zvrst moč nadgraditi z drugačnimi instrumenti. V začetnem obdobju se jim pridruži basist in pevec David Vincent, ki je z njimi posnel tudi demo “Thy Kingdom Come”. Z to kaseto in karizmatično podobo novega pevca, si je skupina prislužila status ene vodilnejših Death Metal skupin. Kasneje je pomembno vplivala na novo nastajajoče Death Metal zasedbe, ne samo v ZDA ampak tudi v Evropi. Ob izidu prve plošče se skupini pridruži Pete Sandoval, ki je pred tem nastopil v projektu Terrorizer, skupaj z Davidom Vincentom. Izdali so album “World Downfall”, igrali pa so Grindcore orientirano glasbo. Terrorizer kasneje niso posnele nobene plošče več. Pete Sandoval je dejal, da je treba gledat na akterje žanra, kot na športnike, atlete. S tem je mislil nase, saj je za uspešno igranje bobnov treba veliko vaje in predvsem fizične kondicije. Vedeti moramo, da koncert ponavadi traja uro in pol in, da je Death Metal stil glasbe, ki se igra z nezmanjšano intenziteto. Leta 1991 izdajo svoj drug album “Blessed Are The Sick”, z njim ponovno razburkajo Death Metal srenjo, z tokrat ne tipičnimi pasažami v stilu Laibach, kar jim kasneje tudi omogoči izdajo plošče remiksanih verzij njihovih pesmi od kolektiva Laibach. Leta 1993 izdajo album “Covenant”. Plošča je znana po tem, da jo je sproduciral Flemming Rasmussen iz Danske. Producent je znan po sodelovanju z Metallico in njihovim drugim albumom “Ride The Lightning”. V ZDA plošča izide za veliko založbo “Giant Records”, ki sodi pod okrilje Warner Music. Morbid Angel so tako postali prvi Death Metal band, ki je izdal ploščo za multinacionalko. Za to založbo posnamejo še naslednji album “Domination”, kasneje pa presedlajo nazaj na neodvisno založbo Earache Records. Skupina Laibach oziroma 300.000 Verschiedene Krawalle remiksajo dve skladbi z albuma “Covenant”, mini album pa izide v omejeni nakladi pod okriljem Earache.

S tem Morbid Angel prestopijo žanrsko ozkost in dokažejo, da je mogoč preplet različnih glasbenih stilov. To vemo že po tem, da je Death Metal nastal ob sodelovanju Grindcore glasbe, ta poiskus pa je pokazal spoj Death Metal in Industrial glasbe. Remikse svojih pesmi so kasneje zaupali tudi The Berzerker, ekstremni Techno zasedbi, komadi pa izidejo na plošči “Hellspawn - Extreme Metal Meets Extreme techno”, kjer med drugim sodelujejo znane zasedbe, ki sodijo pod okrilje založbe Earache (Godflesh, Pitch Shifter, Dub War, Ultraviolence). Leta 1996 jih zapusti pevec in basist David Vincent, ki nadaljuje kariero v novem projektu The Genitorturers. Njihova značilnost je v tem, da ne igrajo Death Metal glasbe, so pa vseeno ekstremno orientirani. Zasedbo kasneje zapusti tudi drug kitarist, Erik Rutan, ki ustanovi svoj band Hate Eternal in različne projekte, kot denimo Alas, kjer nastopa v glavni vlogi ženski vokal. Hate Eternal igrajo svojo različico Death Metala. Morbid Angel so zanimivi tudi po tem, da si naslovi plošč sledijo po alfabetičnem vrstnem redu. V knjigi “Sound Of The Beast” kitarist na zanimiv način definira Death Metal. Izjavi, da “vsi mislijo da je Death Metal samo zvok. Če imaš težke distorizirane kitare in globok vokal, si dobil Death Metal. Death Metal je občutek - ni samo zvok. Način kako ritem napada in premika je pomembno. Jaz zmešam ekstremni groove (glasbeni način, osnova - op.a.) - kaos, norost, piranje, ki bi lahko skakale iz zvočnikov in vas grizle medtem ko poslušate. To hočem doseči s svojim načinom igranja. Doseči hočem to, da bi zvenelo kot Black Sabbath na osemkanalni kaseti ali poškodovani plošči. Zvok je kot nevihta, ki potuje naprej, zelo triumfantno.” (Christe, 2003: 239). Z novim pevcem in basistom so Morbid Angel do sedaj izdali tri albume: Formulas Fatal To The Flesh, Gateways To Annihilation in Heretic. Še vedno ostajajo kot ena najpomembnješih Death Metal zasedb, skupina, ki na nek svoj način definira standarde Death Metal glasbe.

Na Floridi, kjer je Death Metal vzniknil, obstaja množica skupin, ki se oblikujejo v nek svoj stil. Avtorica Natalie J. Purcell govori o sub-žanru znotraj Death Metal žanra, ki ga oblikuje prav sončna država na jugu ZDA. Vedeti moramo, da je prav Tampa in ostala mesta definirala svoj stil v začetnem obdobju. Tu se je Death Metal širil tudi zaradi studia Morrisound, kjer je večina skupin posnela svoje plošč, producentska hiša pa širila svoj značilen zvok. V tem studiu so snemale albume tudi skupine iz Evrope, denimo Napalm Death in nemški Atrocity, ki so svoj prvenec “Hallucinations” posneli prav tam. O tem več kasneje. V novejšem obdobju pa je na Floridi vzniknil nov studio Diet Of Worms, ki ga vodi Juan “Punchy” Gonzales, dolgoletni sodelavec Morbid Angel. Morbid Angel so svoj zadnji projekt “Heretic” posneli prav tam. Za floridski Death Metal so značilne predvsem kitare, ki niso igrane tako nizko, kot denimo pri švedskem Death Metalu. Tukaj so kitare igrane precizno in čisto, je pa značilnost floridskega žanra Death Metala v tem, da je poudarek na izjemno hitrih bobnih, kot brzostrelka (Purcell, 2003: 16). Po takšnem načinu igranja izstopa Pete Sandoval iz Morbid Angel, ki izhaja iz Grindcore okolja. Skupine, ki so definirale zvok sem že omenil, med ostalimi pomembnejšimi predstavniki pa izstopajo Cannibal Corpse, ki prihajajo iz New Yorka, vendar so se na Florido preselili, Obituary, Malevolent Creation in Monstrosity.

Cannibal Corpse so pomembni za celotno delovanje Death Metala, njihova značilnost pa je v tem, da so jih uporabili za film “Ace Ventura - Pet Detective”. Oblikujejo se tudi po svojstvenem vizualnem izrazu, ki ga lahko opazimo na naslovnicah plošč, ki so bile velikokrat cenzurirane. Na njih se je spravil tudi ameriški republikanec Bob Dole, ki govori o njih kot simptomatičnih primerkih, ki spodkopavajo ameriške moralne standarde (McIver, 2000: 51). Cannibal Corpse so bili prva Death Metal skupina, ki je zasedla mesto na Billboardovi lestvici 200, z albumom “Vile”, slovenska javnost pa jih pozna po večkratnih nastopih v Ljubljani. Obituary so se razlikovali od drugih floridskih Death Metal skupin po svojem načinu igranja, ki ni toliko baziral na hitrosti. Svoje poslanstvo so videli v počasnješih ritmih in ekstremno globokem vokalu, ki je na nek svojstven način dopolnjeval glasbo, bil kot instrument. Prvenec “Slowly We Rot” izdajo leta 1989, svojo popularnost pa so dosegli tudi zaradi snemanja za veliko založbo Roadrunner Records. To so dokazali z vstopom na lestvice v Nemčiji in Finskem. Na Floridi, se je določen sloj skupin stilsko vezal na Death in njihovo tradicijo Death Metala, oziroma so nadaljevali v smeri Death/Thrash Metal glasbe. Med njimi bi lahko izpostavil Atheist in Cynic, oboji znani po svojem perfekcionizmu igranja instrumentov. Pri teh zasedbah je bila pomembna tehnična dovršenost glasbe, sam sporočilnost pa ne toliko.

Podobno kot Florida, so bile tudi zvezne države sverovzhoda ZDA, predvsem New York, leglo Death Metal glasbe. Njihov način igranja se razlikuje od floridskega v tem, da so kitarski akordi igrani nizko. Glasba sama pa se prepleta z nenehnimi spremembami ritma. Po tem stilu načina igranja Death Metala so znani Suffocation, ki so definirali zvok z mini albumom “Human Waste” in njegovim naslednikom “Effigy Of The Forgotten”. V današnjem času pa tak način igranja prakticirajo Skinless in Dying Fetus, ki bi jih lahko označili oziroma jih novinarji označujejo kot New Death Metal. Pri tem gre za to, da se je v drugi polovici devetdesetih, ob pojavu popularnosti Black Metala (novejše različice, predvsem v Skandinaviji - op.a.) širil nov žanr, to je New Death Metal. Ta se navezuje na tradicijo originalnih predstavnikov, predvsem pa je popularen v ZDA. Založba, ki promovira ta stil glasbe je Relapse Records.

Klasični predstavniki New Yorškega stila Death Metala so nedvomno Immolation, Incantation in Mortician. Immolation so bili prvi med njimi, njihov začetek delovanja pa sega v leto 1986, kjer pod imenom Rigor Mortis izdajo dve demo kaseti, leta 1988 pa ime spremenijo v Immolation. Ponovno izdajo dve kaseti, prvo “Immolation” leta 1988 in kasneje, v letu 1989 pa še enega. “Dawn Of Possession” je naslov prvenca, ki izide šele leta 1991, za Roadrunner Records. Kasneje skupina presedla na Metal Blade, kjer je aktivna še danes. Njihov originalen stil se odlikuje z globokimi vokali, zanimivim načinom igranja kitare in proti krščanskimi besedili, prava posebnost v žanru pa so njihove spremembe v ritmičnosti. Za No Name so leta 1990 izjavili, ob vprašanju, kje v ZDA je najmočnejša scena in odgovorili, da ne vedo kje, ampak seveda to ni New York (No Name 2, 1990: 8). Immolation veljajo za enega od protagonistov Death Metal scene, v kasnejšem obdobju so nanizali par zanimivih plošč: Here In After, Failures For Gods in Close To A World Below. Na turneji po Evropi leta 2002, kjer se med drugim ustavijo v Ljubljani, Immolation gostujejo z kitaristom Johnom McEnteejem, znanem kot ustanoviteljem skupine Incantation. Incantation igrajo podoben stil glasbe, svoj prvenec “Onward To Golgotha” doživijo v letu 1992. Znani so po svoji kontinuiteti v delovanju, če ravno niso dosegli velike popularnosti. Podobno kot obe omenjeni skupini, igrajo Mortician, ki so na nek način bili povezani z slednjimi. Njihov pevec Will Rahmer (Mortician) je sodeloval na projektu Incantation. Mortician za razliko od slednjih dveh uporabljajo ritem mašino namesto bobnov. V svojo glasbo vključujejo tudi pasaže iz grozljivk in na ta svoj način dosežejo učinek. Mortician so s svojim stilom vplivali na novodobne Death Metal skupine kot Agoraphobic Nosebleed, Centinex in Damnable (Purcell, 2003: 21).

V ZDA je bila scena, razen ob Floridi in New Yorku, razvita v Kaliforniji, predvsem San Franciscu. Od tam prihajajo Autopsy, ki so s svojim grobim zvokom vplivali na celoten potek nastanka Death Metal žanra. Večje popularnosti niso dosegli, so si pa prislužili kulten status v Death Metal okolju. Autopsy so svoj stil, ki ga nekateri imenujejo Gorecore (McIver, 2000: 35), izoblikovali z hibridno mešanico Death Metala z počasnimi kitarskimi prijemi in Grindcore produkcijo. V svojem delovanju, kot nekatere druge skupine, denimo Cannibal Corpse, so imeli težave ob izidih plošč zaradi naslovnic, ki so bile ilustracije, vendar z prepovedano vsebino. Izdali so zanimive albume, ki so vsi izšli pri angleški založbi Peaceville Records: Severed Survival, Mental Funeral, Fiend For Blood in Acts Of The Unspeakable. Sredi ZDA, natančneje v Kansas Cityu, Montana, so nastali Order From Chaos. Njihova značilnost je bila preplet starega stila Black Metala in Death Metal glasbe. Inspiracije so našli v Venom, ki pa so ga nadgradili z Death Metal zvokom in tako ustvarili svoj masiven grob zvok. Leta 1992 so izjavili, da je težko poiskati zvok, ki bi bil zmes težkega hrupa in tehnike, saj so hoteli dokazati, da vendarle znajo igrati (No Name 4, 1992: 38). To se je izkazalo na njhovem albumu “Stillbirth Machine”. Kasneje se nekateri od prvotnih članov preselijo na Florido, skupina pa se preimenuje v Angel Corpse, in izda več albumov. Angel Corpse so znani predvsem po svoji ekstremnosti v glasbenem smislu.

V Evropi se je Death Metal razvijal na svoj način. Tudi tukaj bi lahko govorili o posebnih stilih, najznačilnješi pa je sigurno švedski Death Metal. Tam se je ta stil glasbe tudi najhitreje razvijal, že koncem osemdesetih, svoj vpliv pa so švedske skupine prenesle na celotno skandinavsko sceno. Stilsko se ločuje od ameriškega Death Metala po tem, da je bolj melodičen. Oblikujejo ga nizko posnete kitare, ki se dopolnjujejo z melodičnimi pasažami. Način bobnanja je počasnejši kot denimo v ZDA, predvsem na Floridi. Sam obstoj žanra sovpada z ameriškim, saj je ta stil glasbe nastal v underground okolju, širil pa se je s presnemavanjem in razpošiljanjem kaset po svetu. To je omogočilo hkratno primerjavo med različnimi scenami in s tem hkrati žanrsko raznolikost.

Pionirji na področju sub žanra švedskega Death Metala so gotovo Nihilist (1987), zasedba, ki v svojem obstoju ni izdala plošče, so pa njeni člani v kasnejšem obdobju ustanovili svoje skupine, del članov pa se je rekrutiral v Entombed. Entombed so pripomogli za eksplozijo švedskih Death Metal skupin. Vedeti moramo, da Bathory, ki smo jih že omenili, prihajajo iz Švedske, tako da ta stil glasbe ni bil neznan, če ravno so bili v tem obdobju na švedskem najpopularnejši Europe. Nihilist so igrali bolj Punk orientiran Metal, po koncertih z Carcass pa se popolnoma reafirmirali v Death Metal. Entombed so svoj prvenec izdali leta 1990, z naslovom “Left Hand Path”. Skupina je bila v tem obdobju znana po spoliranem zvoku, ki ga je sproduciral Tomas Skogberg v Sunlight studiu. Zgodilo se je podobno kot na Floridi, da je določen studio prevzel dominantno vlogo pri produciranju glasbe. Večina takratnih pomembnejših evropskih skupin je posnela svoje izdelke v tem studio, denimo Disharmonic Orchestra iz Avstrije, ali Darkthrone svoj prvenec “Soulside Journey”, takoj po produkciji prvenca “Left Hand Path” od Entombed. Ti dve plošči imata podoben zvok. Entombed so drug album “Clandestine” izdali leta 1992, ploščo pa oblikuje tradicionalen švedski Death Metal zvok. Skupina kasneje spremeni svoj stil in ga definira kot Death‘n‘Roll, kar lahko razumemo kot zmes Death Metala in tradicionalnega Rocka. Plošča, ki jim je oblikovala drugačen zvok, kar je razumljivo, saj je bila v tem obdobju množica Death Metal skupin z enakim ali podobnim zvokom, se je imenovala “Wolverine Blues”, ki jim je prinesla mednnarodni uspeh. V sedanjosti Entombed nadaljujejo s svojo različico glasbe.

Ob Entombed so za celotno delovanje pomembni Dismember in Unleashed. Dismember svoj prvenec “Like An Ever Flowing Stream” izdajo leta 1991, in to brez uradne demo kasete, kar je bilo na nek način nenapisano pravilo, da se skupina najprej poiskusi v fanzinih in delno na osnovi recenzij fanzinov tudi kasneje podpiše pogodbo za izdajo albuma. Pri njih to ni sledilo, saj so bili posamezni člani dejavni že prej v švedskem underground okolju. Za razliko od Entombed, Dismember oblikuje agresivnejši zvok, svojo kontinuiteto z izadajami plošč pa še kar nadaljujejo. Ob izidu albuma “Death Metal”, so kritiki hoteli označiti, da je konec z tem glasbenim žanrom, in da bo na nek način potonil, kot se je to zgodilo z Thrash Metalom pred tem. Skupina izjavi: “Mislim, da je “Death Metal” dobro ime za naslov plošče. Je čisti Death Metal in je naša izjava, da odjebite, če mislite, da Death Metal umira. Je izjava od nas, da je Death Metal živ in da je OK.” (McIver, 2000: 72).

Unleashed se v svojih besedilih, za razliko od denimo Entombed ali Dismember navezujejo na svoje kulturno izročilo, to je na vikinštvo. Res je, da je bil prvi album “Where No Life Dwells” tipičen primerek švedskega Death Metala. Hkrati z razvojem samega žanra, so se tudi Unleashed diferencirali v svojo smer. Pobrali so vikinško tradicijo lastne dežele in jo opremili z metalskim arzenalom. To je na nek način pred tem uspelo že Bathory, vendar so oni skomponirali mehkejšo različico, bolj v stilu klasične glasbe, v dobesednem pomenu. Unleashed so zmešali švedski stil igranja Death Metala in zgodbe iz vikinških časov. Njihov pevec Johnny Hedlund je med drugim na koncertih pil iz roga, Vikingom pa so posvetili pesem “Into Glory Ride”. V kasnejšem obdobju so svoj stil glasbe poenostavili. Izdali so par zanimivih albumov: Where No Life Dwells, Shadows In The Deep, Across The Open Sea, Live In Vienna, Victory, Eastern Blood in Warrior. Pred kratkim so izdali nov projekt “Sworn Allegiance”.

Ob predstavitvi treh predstavnikov švedskega Death Metala, pionirjev na nek način, je treba gotovo omeniti Tiamat, At The Gates, Hypocrisy, Edge Of Sanity in premnoge ostale. Tiamat veljajo za predstavnike eksperimentalnega Death Metala. Na začetku se skupina imenuje Treblinka, ime pa spremenijo zaradi morebitnih težav. Svoj prvenec “Sumerian Cry” skupina izda leta 1990, stilsko pa se naveže na Black/Death Metal izročilo. V svojem kasnejšem delovanju Tiamat eksperimentirajo z različnimi zvoki, kar jih distancira od klasičnega pojmovanja žanra. Na plošči, izdani leta 1999, “Skeleton Skeletron” predelajo komad “Sympathy For The Devil” skupine Rolling Stones. At The Gates so znani po svoji različici Death Metala, ki ga nekateri označujejo kot New Swedish Wave Of Death Metal (NSWODM) (McIver, 2000: 33). Veljajo za ustanovitelje “Gothenburg zvoka”, kamor lahko prištevamo tudi Hypocrisy. At The Gates so v svojem obdobju izdali par zanimivh plošč (The Red In The Sky Is Ours - 1991, With Fear I Kiss The Burning Darkness - 1993). Skupina sredi devetdesetih razpade, del članov pa se afirmira v novem projektu The Haunted. Hypocrisy in njen vodja Peter Tagtgren izhajajo iz druge generacije švedskih skupin. Zvok je melodičen in brutalen. Studio Abyss, kjer nastajajo vse plošče zasedbe, pa je definiral zvok različnim skandinavskim zasedbam. Avtor je znan po svojem aktivnem udejanjanju na sceni. Zraven skupine Hypocrisy in studia Abyss vodi še elektronsko obravano zasedbo Pain.

Švedska Death Metal scena je koncem osemdesetih vplivala na razvoj žanrov v ostalih skandinavskih državah. Na Norveškem, ki se je kasneje osredotočila na Black Metal (njegovo novo različico) so bili dejavni Mayhem in Darkthrone, ki jih bomo omenili kasneje. Death Metal se je oblikoval na prvi plošči Darkthrone “Soulside Journey” in zasedbi Cadaver, ki je izdala dva albuma, “Hallucinating Anxiety” (1990) in “In Pains” (1992), oba za Earache Records. Finska je bila v tem glasbenem žanru aktivnejša. Sentenced so bili začetniki Death Metal žanra, če ravno se je pred njimi oblikovala lokalna Grindcore Death Metal scena, v kateri so prevladovali Xysma in Disgrace. Xysma so se v svojem začetnem delovanju zgledovali po Carcass, kasneje pa oblikovali svoj zvok v stilu Death‘n‘Roll glasbe. Disgrace je tudi oblikoval Death Grind prizvok. Sentenced so znani po svoji melanholičnosti in depresiji, ki jo črpajo iz finske pokrajine. Številne izdaje plošč, “Shadows From The Past”, “North From Here” in “Amok” jih utirijo kot pomemben finski Death Metal izvoz. Mednarodno veljavnost so dosegli z nastopi v Južni Ameriki in na Japonskem. Pomembneje so vplivali na razvoj finske glasbe, kjer so v sedanjosti popularni Nightwish. Amoprhis, ki svoj prvi album “The Karellian Isthumus” izdajo leta 1992, svoj prvotni zvok oblikujejo v Death Metal stilu, na kasnejših projektih pa skupina, z vstopom novega pevca, definirajo svojo različico glasbe. V svoj stil vključijo akustične kitare in normalno petje in tako izrazijo svoj hibrid, ki vključuje Doom, Death in celo Rock vplive. Res pa je, da tematsko ostanejo vezani na Death Metal. Ob “The Karelian Isthumus” izdajo “Tales From The Thousand Lakes”, “Elegy” in “Tounela”, ki ima še najmanj skupnega z prvotnim pojmovanjem Death Metal žanra. Convulse so izdali dva albuma, “World Without God” (1992) in “Reflections” (1994), igrali pa so svojo zmes Death Metala in Rock‘n‘Rolla.

Danska je znana po Mercyful Fate, ob pojavu popularnosti žanra, pa se ta hitro razširi tudi tukaj. Koncem osemdesetih so dejavni Invocator in Konkhra. Značilnost slednjih je v tem, da so svoj prvi album posneli s pomočjo Tattoo revije “Progress”. Svojo popularnost so doesgli z sodelovanjem z različnimi akterji Death in Thrash Metal scene in nastopanjem z znanimi skupinami.

Velika Britanija je tudi producirala svojo različico Death Metal žanra. Ta se je navezoval na Grindcore, kjer smo že omenili Napalm Death in Carcass. Bolt Thrower so pomembni za razvoj Death Metal žanra, svoj podstat pa so gradili na izročilu Grindcore gibanja. V svojem začetnem obdobju, v fazi albuma “In Battle There Is No Law” skupina igra podobno kot Napalm Death ali Extreme Noise Terror, vendar na tako hitro. V glasbi je bilo moč čutiti dediščino Punka. Skupina, ob pojavu popularnosti Death Metal žanra, spremeni svoj stil v bolj doumljivega Heavy Metal srenji. Nastali so sredi osemdesetih, ime za zasedbo pa so si sposodili iz fantazijske igre “Warhammer Fantasy Battle”, kjer ime predstavlja orožje, ki meče puščice (McIver, 2000: 45). Celotno delovanje Bolt Thrower se veže na vojno, vendar ne v dobesednem pomenu oz. kot so sami izjavili: “Mi nismo obsedeni z vojno, je samo zanimivo. Besedila imajo tako dvojen pomen (No Name 3, 1991: 35). Da so Bolt Thrower nekaj posebnega v žanru je ugotovil tudi John Peel in jih povabil v svojo oddajo na radiu BBC. Kasneje so izdale posnetke “The Peel Sessions 1988-1990”. Skupina je znana tudi po tem, da je velik poudarek namenila vizualni podobi, sodelovala je z podjetjem Games Workshop, ki ustvarja fantazijske vojne igre. Žanr so zaznamovali z edinstvenim in druagčnim načinom igranja kitar, kjer dve kitari igrata ritem sekcijo. To so dopolnili z nadštevilnim bobnanjem, ki je inteziviral zvok kitar. Skupina je izdala več relevantnih albumov, še v času popularnosti žanra: Realm Of Chaos (Slaves To Darkness), Warmaster, IVth Crusade, For Victory. Vse plošče se navezujejo na vojno tematiko. Kasneje zasedbo zapustita pevec Karl Willets in bobnar Andy Whale. Skupina presedla na drugo založbo, tokrat Metal Blade, in nadaljuje svoj stil glasbe, ne glede na nepopularnost žanra sredi druge polovice devetdesetih. Z svojo tematiko so pomensko vplivali na mnoge, denimo Bal-Sagoth, pravtako angleški produkt.

Benediction veljajo za redke predstavnike žanra, ki v svojem delovanju niso imeli dosti sprememb v menjavi članov. Skupino se je oblikovala koncem osemdesetih v Birminghamu, svoj prvenec “Subconscious Terror” pa izdajo leta 1989 za Nuclear Blast. Pomembni so za svoje kontinuirano delovanje v Death Metal žanru in tudi Barney Greenway je bil njihov prvotni pevec. Kasneje se je uveljavil v bolj znanih Napalm Death. V devetdesetih se jim pridruži nov pevec, Dave Ingram, ki se kasneje, po odhodu Karla Willetsa, uveljavi v Bolt Thrower, kar ne preseneča, saj obe skupini izhajata iz istega mesta. Z njim skupina v prvi polovici devetdesetih izda več plošč: The Grand Leveller, Return To The Eve, Dark Is The Season, Transcend The Rubicon in The Dreams You Dread.

V Veliki Britaniji je bil močan val temačnega in počasnega Death Metala, ki so ga v svojem začetnem obdobju predstavljali Paradise Lost in kasneje nadaljujejo My Dying Bride. Za Paradise Lost bi lahko dejali, da so ena prvih Death Metal skupin. To so dokazali z dvema albumoma, “Lost Paradise” in “Gothic”, obema izdanima za Peaceville Records. Plošči je zaznamoval edinstven zvok, ki je kasneje pripomogel uveljavitvi novega subžanra v Death Metalu, to je Gothic Metal. Skupina po izidu obeh plošč prekine sodelovanje z Peaceville in odide k Music For Nations, v kasnejšem obodbju pa celo k EMI. Spremenijo stil glasbe, ki postane bolj podoben Metallici ali Depeche Mode. V sedanjem času ponovno snemajo za neodvisno založbo. Nazadnje so izdali album “Symbol Of Life”.

My Dying Bride, ki so jih nekateri primerjali z njimi (Paradise Lost), pa ostajajo zvesti svojemu stilskemu izročilu in producirajo zanimive plošče, ki postanejo pomembne za razvoj bodočega subžanra. Ob primerjavi z Paradise Lost so odgovorili: “Mrzimo, da nas ljudje primerjajo z “parasite lost”. Če prihajamo iz istega področja kot oni, še ne pomeni, da jih kopiramo, kot pravijo, da jih. Naredili so nam veliko slabega v preteklosti in nimamo užitka, da bi bili kot oni” (No Name 4, 1992: 11). My Dying Bride so denimo prvi uporabili violino v svoji glasbi. Razlika med obema zasedbama je v tem, da obe v začetku kariere snemata za isto produkcijsko hišo, vendar My Dying Bride ostanejo na Peaceville Records. Prvi albumi: “Symphonaire Infernus Et Spera Empyrium”, “The Thrash Of The Naked Limbs”, “As The Flowers Withers” in “Turn Loose The Swans” zaznamujejo My Dying Bride v Death Doom Metal luči, v kasnejšem delovanju pa skupina prične eksperimentirat z zvokom. V stil vključijo glasbo sedemdesetih, to je Rock in psihadelijo. To se je odražalo predvsem na plošči “Like Gods From The Sun”. Album “34,788%” pa skupino predstavi v Pink Floyd luči. Ob naslednjih projektih, “The Light At The End Of The World”, izdana v letu 1999 in “The Dreadful Hours” (2001), pa skupina ponovno postane zvesta smeri, ki jo je začrtala v začetku devetdestih. To je na poetičen način poudarila v pesmi “The Return To The Beautiful”, kjer izjavi: “Be still or be not.” My Dying Bride ostajajo ena bolj inventivnih skupin v Veliki Britaniji. Podobno bi lahko dejal za Anathema. Tudi oni so v svojem začetnem delovanju, vendar po letu 1990, bili definirani kot Doom Death Metal. Skupina je svoje vplive iskala v klasičnih Black Sabbath, kakor tudi v alternativni glasbi kova Sisters Of Mercy in Fields Of Nephilim. Prvenec “Serenades” izdajo leta 1993 za Peaceville Records, album “Judgement” pa leta 1999. Ta jih pokaže v novi luči, veliko manj agresivni za sam žanr.

Na Nizozemskem, kjer je domicil založbe Roadrunner Records, so Death Metal oblikovali Pestilence in kasneje Asphyx. Pestilence svoj prvi album “Malleus Maleficarum” izdajo leta 1988. Skupina s projektom dokaže nekompromisnost v glasbenem izročilu. V tem času je bilo le nekaj Death Metal skupin. Res je, da so se stilsko navezovali na Thrash Metal, so pa s sporočilom vplivali na celotno prihodnje delovanje Death Metal žanra. Pestilence si pridobijo popularnost, izdajo še tri plošče, “Consuming Impulse”, “Testimony Of The Ancient” in “Spheres”. Skupina po letu 1993 razpade, pevec Van Drunen se pridruži Bolt Thrower za projekt “For Victory”, a kasneje iz njih izstopi. Ostali člani so bili djavni v ne metalskih projektih (McIver, 2000: 128). V sedanjem času Nizozemsko oblikujejo God Dethroned in projekt Goddess Of Desire, ki sebe definirajo kot Ancient Metal (McIver, 2000: 84). Pri Goddess Of Desire gre za teatralni pristop h glasbi.

Nemčija je v osemdesetih definirala bodoč Death Metal žanr, saj so Death Metal skupine našle vplive v Kreator, Destruction in Sodom. Sam Death Metal žanr pa so oblikovali Atrocity, Morgoth. Morgoth so sodili med pomembne akterje scene iz začetka devetdesetih, kjer izdajo mini album “Resurrection Absurd” in LP “The Eternal Fall”. V kasnejšem delovanju se Morgoth zgledujeo po Techno sceni, svoj stil glasbe pa prilagodijo le tej, tako da definirajo svoj stil v Doom Metal s Techno vplivi. Skupina počasoma izgubi na popularnosti. Za razliko od Morgoth, pa so Atrocity dejavni cel čas. Tudi oni so se v svojem delovanju izogibali ozkosti Death Metal žanra. Atrocity svoj prvenec “Hallucinations” izdajo leta 1990 za Nuclear Blast. Pred izidom plošče, je izšel 7” singl “Blue Blood”. Omeniti je treba, da so bile izdaje singlov, v obliki male plošče, specifika nastajajočega Death Metal žanra, še pred pojavom masovne uporabe CD-jev. Šlo je pa zato, da določene skupine še niso imele posnetega dovolj materiala za izid samostojnega nosilca zvoka, popularnost in razvoj novo nastajajočega žanra pa se je konstantno večala. Atrocity svoj prvenec posnamejo na Floridi, kot sem že omenil, svojo popularnost pa nenehno dokazujejo z živimi nastopi in turnejami z takrat mednarodno uveljavljenimi Death Metal skupinami (Carcass, Deicide, Sodom in Obituary). Prvenec “Hallucinations”, ki je bil konceptualna plošča in govori o problemih narkomanije, je izšel z Gigerjevo naslovnico. Njega poznamo kot avtorja, ki je ustvaril filmsko klasiko Alien. Atrocity kasneje izdajo več albumov. Svoje ime so si ustvarili kot skupina, ki igra tehničen Death Metal. V svojem kasnejšem delovanju pa Atrocity eksperimentirajo z zvokom in vključujejo različne koncepte v svoje delo. Plošča “Blut” (1994) se navezuje na vampirizem, medtem ko je album “Die Liebe” (1995) znan po priredbi skupine Laibach in glasbi, ki vključuje več elementov Techno žanra. Tukaj so sodelovali z nemškimi Das Ich, znanih akterjev iz Gothic Wave scene v Nemčiji, kjer je ta žanr posebno popularen. V letu 1998 Atrocity izdajo ploščo, na kateri se nahajajo priredbe, seveda v Heavy Metal stilu, popularnih Pop pesmi osemdesetih. Plošča nosi naslov “Werk 80”. Skupina je v svojem delovanju večkrat nastopila v Sloveniji, prvič že leta 1990 skupaj s Carcass, nazadnje pa leta 1999 v Kranju, ob promociji albuma “Werk 80”. Atrocity so dejavni v Heavy Metal okolju tudi na drug način, saj so si ustanovili lasten studio, ki postaja pomemben za celotno delovanje neodvisne scene.

Death Metal žanr je postal popularen tudi v Avstriji, kjer se že v osemdesetih oblikujeta dve skupini: Pungent Stench in Disharmonic Orchestra, kasneje pa smo bili priča boomu v Avstriji. Formirajo se Disastrous Murmur in kasneje Cadaverous Condition. Prav tako se pojavi Black Metal skupina Belphegor.

Pungent Stench in Disharmonic Orchestra v letu 1989 izdata split album (velika plošča, kjer se na vsaki strani predstavlja po ena skupina - op.a.). S tem se prične Grindcore in Death Metal scena v Avstriji. Pungent Stench definirajo svoj stil Death Metala, ki ga kasneje celo glasbena industrija uvrsti v svoj repertoar, v obliki kitarskega efekta “Death Metal”, kjer je poseben gumb za Pungent Stench kitarski zvok. Pungent Stench prihajajo iz Dunaja. Po objavi split albuma skupina izda “For God Your Soul … For Me Your Flesh”, “Been Caught Buttering” in “Club Mondo Bizzare”. Avtor knjige Extreme Metal, Joel McIver jih označuje kot Sado-Maso-Metal, sam pa bi si upal trditi, da je skupina definirala avstrijsko pojmovanje Death Metal glasbe. Moramo vedeti, da je Dunaj izumil avtopsijo oziroma pomembno vplival na razvoj medicine, in bil hkrati zgodovinsko gledano, središče kulturnega dogajanja. Pungent Stench so se izoblikovali v svojem stilu. Do sredine devetdesetih so bili aktivni, ob pojavu popularnosti novega žanra, to je Black Metala, pa skupina preneha aktivno nastopati. Člani se udejstvujejo v različnih projektih (Hollenthon) ali so dejavni v lokalni sceni. Alex Wank, bobnar, denimo prireja koncerte v alternativnem klubu Arena in ima trgovino s Heavy Metal ploščami. Koncem devetdesetih se skupina ponovno afirmira in posname izjemno ploščo, tudi tokrat vezano na pojav spolnosti. Album se imenuje “Masters Of Moral - Servants Of Sin”. Pričujoč izdelek govori o problemu spolnosti v katoliškem svetu med duhovniki, kar je zelo aktualna tema, predvsem v Avstriji. Wank mi je dejal, ko sem ga vprašal o pedofiliji, da so sami proti, vendar da obstaja.

Disharmonic Orchestra se, kot Pungent Stench, ponovno zberejo in izdajo izdelek “Ahead”. Za razliko od slednjih pa se Disharmonic Orchestra diferencirajo v glasbenem smislu. V svojem začetnem obstoju je zasedba, ki prihaja iz Celovca, igrala zmes Grindcora in Death Metala. Res je, da so pripadali Death Metal žanru, vednar so bili drugačni od ostalih. Skupino je zanimala predvsem disharmonija v glasbenem smislu, kar pove tudi ime zasedbe. Izdali so več albumov (Expositionprophylaxe in Not To Be Undimensional Conscious). Slednji je bil posnet v Sunlight studiu na švedskem, ki ga je sproduciral Tomas Skogberg, znan predvsem po delu z Entombed. “Ahead” bi težko označili kot Death Metal ali Grindcore, vendar skupina še vedno igra za njih značilen ritem in poudarja atonalne zvoke. Sam sem jih leta 1992 označil kot alternativa Death Metalu (No Name 4, 1992: 6).

V Švici, ki je v osemdesetih slovela po Celtic Frost, se je žanr nadaljeval tudi po njih. Temu so pripomogli Alastis in Samael iz francosko govorečega dela Švice. Obe zasedbi druži skupno prijateljstvo in družinske vezi. Tudi stil glasbe je bil na začetku podoben. Navezovali so se na tradicijo Hellahmmer (Celtic Frost) in Bathory. Alastis nastanejo koncem osemdesetih, svoj prvi album “The Just Law” izdajo leta 1991. Skupina progresira iz primitvnega načina Black Metala v bolj kompleksno obliko, ki ji doda več melodij. V letu 1997 izdajo album “The Other Side” in kasneje “Revenge”. S tema projektoma si pridobijo občinstvo v obeh sferah glasbe: Black in Doom Metalu. Samael pa za razliko od njih postanejo popularni že v začetku devetdesetih. Najprej se koncem osemdesetih predstavijo s singl ploščo, kateri sledi album “Worship Him”, tokrat za novo ustanovljeno založbo Osmose Productions iz Francije. Na tej plošči skupina igra Black Metal v stilu Hellhammer in Bathory, kasneje pa svoj stil igranja spremenijo v hitrejšo smer in se oblikujejo v Death Metal okolju, čeprav niso nikoli bili tipični predstavniki tega žanra, vsaj ne v ozkem smislu pojmovanja oziroma definicje. To se opazi na naslednjem projektu “Blood Ritual” in “Ceremony Of The Opposites”, tokrat izdanim za večjo založbo Century Media iz Nemčije. Samael si pridobijo oboževalce na obeh straneh Atlantika. V letu 1996 Samael izdajo drugačno ploščo. “Passage” je pomenila konec konvencionalnih bobnov za skupino, ki vključi elektronske instrumente, bobnar pa se na nek način prelevi v producenta. To dokaže kasneje tudi z samostojnimi projekti znotraj Samael. Ob prelomu tisočletja se skupina ubada z matično založbo, tako da nov album “Reing Of Light” (2004) izdajo v lastni produkciji. Samael so na nek način pokazali možno različico subžanra, ki pa jo določen sloj konvencionalno usmerjenih poslušalcev ne sprejema, namreč elektronskih bobnov. Ampak to je že stvar osebne opredelitve.

Kot sem omenil, se je Black Metal žanr pričel oblikovati v prvi polovici osemdesetih, in kasneje na nek način utonil v pozabo, vsaj v smislu popularnosti smeri v obče. Res je, da so določene skupine, ki so žanr utemeljile, obstajale tudi kasneje in vztrajale ob svoji različici glasbe, ne glede na možne finančne učinke ob igranju popularnejšega stila glasbe. Menim, da je Black Metal, v obliki, kot si jo predstavlja najširšejši spekter poslušalstva, pričel igrati aktivno vlogo znotraj Death Metal žanra v začetku devetdesetih. Šlo pa je za samo prenasičenost z množico skupin, ki so več ali manj kopirale ostale, že uveljavljene zasedbe. Tako se določen sloj Death Metal skupin preusmeri v drug žanr. Tipičen primer tega so Darkthrone, ali v ZDA Absu. Moynihan ugotavlja enako, da je šlo za prenasičenost na trgu Death Metala. Ob vse večji popularnosti so založbe podpisovale netalentirane skupine, hkrati pa je šlo še za pojav nastajanja novih glasbenih založb, ki so dobesedno “zavohale” posel. Založbe in skupine so rasle kot gobe po dežju. To se je zgodilo po letu 1992. Tudi same Death Metal skupine so bile sposobne napolniti dvorane za 1000 poslušalcev na noč, kar je privedlo do vdora žanra Death Metal v mainstream področje (področje popularne glasbe - op.a.). Vznemirjeno podzemlje se je tako odzvalo na žanr in definiralo novo obliko glasbenega stila (Moynihan, Soderlind, 2003: 31). Švedski Death Metal je bil sinonim za glasbeni žanr in kot tak predstavljal eno najbolj ekstremnih glasbenih oblik. Kot sem omenil je Norveška razpolagala z določenim številom Death Metal skupin, kasneje pa so hoteli iti z glasbo stopinjo dlje. Nasilje v obliki besedil, značilnih za Death Metal sceno, so udejanili v praksi. Norveška Black Metal glasba se je nadaljevala v smeri, ki so jo zapustili Venom in Bathroy, vendar so v svoj stil vključili tudi resnost, kar si niti underground okolje ni moglo predstavljati, da se bo uresničilo, namreč nasilje v dejanski obliki oziroma praksi. Pevec Quorthon je za knjigo Sound Of The Beast izjavil, da “sem šel nazaj in pregledal svoja besedila. V njih ni mogoče razbrati o ubijanju zaradi seksualnih deviacij. Govoril sem o posilstvih angelov in mastrubiranju na zlatem tronu, vendar si težko predstavljam, da bi kdo posilil angela. Menim, da so to abstraktna fantazijska besedila. Za vsakogar, ki ni sposoben sprejeti tega kot grozljivo zgodbo - they‘re screwed up (so priviti v umu - op.a.)” (Christe, 2003: 280).

Black Metal v devetdesetih je bil v glasbenem smislu hitrejši in bolj orkestralen kot Death Metal, z manj kitarskimi prijemi, ki bi komplicirali zvok, oz. če se izrazim drugače, bil je primitivnejši v načinu igranja kitar. To pa velja samo za določen sloj Black Metal skupin, tistih, ki interpretirajo primitiven Black Metal, kot npr. Darkthrone, kjer se inteziteta posveča celotnemu igranju. Skupine so se navezovale na Venom, Hellhammer in Bathory, v besedilih pa se osredotočajo njihovim nočnim prizorom (kot denimo aurora borealis ali severni polarni sij - op.a.), naravnim čudesom in nordijskim mitom.

Na norveškem se je druga generacija Black Metala formirala v Mayhem. Skupina je nastala leta 1984, v letu 1987 pa izda svoj mini album “Deathcrush”. Pevec Euronymous je bil aktiven na lokalni in mednarodni sceni, v Oslu pa je vodil trgovino s ploščami in bil dejaven z svojo založbo “Deathlike Silence Production”. Mayhem so znani po svoji ekstremnosti. Član skupine Dead je leta 1991 napravil samomor, Euronymousa pa do smrti zabode Varg Vikernes leta 1993. Za to dejanje si prisluži 21 let zapora, to je najvišja možna zaporna kazen na norveškem (McIver, 2000: 48). Varg, oziroma njegov projekt Burzum, je bil znan po zažigih norveških cerkva. Mayhem nadaljujejo s svojo kariero, vendar še vedno veljajo, za na svoj način, brezkompromisno skupino. Koncem devetdesetih izdajo album “Grand Declaration Of War”.

Darkthrone, ki svoj prvenec “Soulside Journey” izdajo v Death Metal stilu, so ob Mayhem in Immortal tisti, za katere bi lahko trdil, da so začetniki žanra. Sem bi lahko uvrstili tudi Emperor. Celotna norveška scena je bila na svojstven način povezana. Člani zasedb so se izmenjevali v projektih. Darkthrone so drugi album “A Blaze In The Northern Sky” izdali v Black Metal stilu, in z to glasbo nadaljujeo tudi kasneje. Svoje plošče so izdajali za Peaceville Records (Under A Funeral Moon, Transilvanian Hunger), kasneje pa skupina preide pod okrilje norveške hiše Moonfog. Tam izdajo Panzerfaust, Total Death, Goatlord in Ravishing Grimness. Slednjo odlikuje bolj melodičen zvok.

Immortal so definirali Black Metal na svoj način. Za razliko od denimo Darkthrone, Immortal izvajajo hiter Black Metal. Imenujejo ga, po svoji drugi plošči “Pure Holocaust”, Holocaust Metal. Hitrost igranja je rezultirala odhod kitarista v letu 1997, saj je utrpel poškodbe rok kot posledico hitrega igranja (McIver, 2000: 91). Izdali so naslednje albume: “Diabolical Fullmoon Mysticism”, “Pure Holocaust”, ”Battles In The North”, “Blizzard Beasts”, “At The Heart Of Winter”, “Damned In Black” in “Sons Of Northern Darkness”.

V kasnejšem obdobju, po letu 1993 se formirajo nove skupine: Emperor, Satyricon, ki v kasnejšem obdobju oblikujejo žanr, kot ga poznamo danes. Kasneje se formira množica skupin, tudi norveških. Black Metal doleti podobna usoda kot pred njim Death Metal, torej preveč nekvalitetnih zasedb. Pojav nasilja v Black Metal glasbi sta v knjigi “Lords Of Chaos - The Bloody Rise Of The Satanic Metal Underground” definirala avtorja Michael Moynihan in Didrik Soderlind. Nasilje se je izoblikovalo zaradi mladosti posameznikov, hkrati pa je treba vzeti v obzir norveško družbo. Quorthon od Bathory navaja, da “je Norveška konzervativna država. Cerkev ima dosti za povedat. Ne dovolijo prikazati to in ono na televiziji. Ženske prihajajo na Švedsko zaradi splavov. Je ena najlepših dežel na svetu.” (Christe, 2003: 281).

Na švedskem se tudi pojavi Black Metal v devetdesetih. Eden glavnih predstavnikov žanra so Marduk. Skupina svoj demo izda leta 1991, kasneje pa podpiše pogodbo za Osmose Productions, založbo, ki se je afirmirala prav s pojavom Black Metala. Marduk izdajo več plošč: “Dark Endless”, “Those Of The Unlight”, ”Opus Nocturne”, “Fuck Me Jesus”, “Heaven Shall Burn… When We Are Gathered”, “Glorification”, “Live In Germania”, “Nightwing” in “Panzer Division Marduk” (McIver, 2000: 107).

V Veliki Britaniji so popularni Cradle Of Filth. Skupina je v začetku svojega delovanja igrala Death Metal, in se kasneje pridružila novi struji. Znani so predvsem zaradi podob na naslovnicah, ki jih povezuje svojstvena poetika. Prav zaradi poetičnosti in prefinjenim načinom igranja, ki ga Cradle Of Filth definirajo kot Vampire Metal, žanrsko pa se skupina veže na hiter Black Metal in klasičen način igranja klaviatur. Značilnost Cradle Of Filth so velike naklade albumov. Podobno glasbo igrajo tudi Dimmu Borgir iz Norveške. Tudi oni so znani po veliki prodaji, kar je svojstven paradoks, saj je Black Metal nastal, vsaj v njegovem prvotnem pojmovanju, kot posledica prevelike fluktacije Death Metal skupin in vstopa v mainstream okolje. Black Metal kot žanr se je razširil tudi drugod po svetu.

Nu Metal je nov žanr v širšem okolju Heavy Metal glasbe. Svojo veljavo je pričel dobivati v drugi polovici devetdesetih. Pod tem pojmom razumemo skupine, ki nastanejo v devetdesetih, svoj veljavo pa doživijo po letu 1995. V tem obdobju različni avtorji ugotavljajo zaton Heavy Metal glasbe, vsaj v produktivnem smislu razvoja novih žanrov. Kot smo videli, je Heavy Metal doživel svojo tretjo revolucijo s pojavom Death Metal žanra. Ta se je v prvi polovici devetdesetih pričel ponvaljati in kasneje je se je del poslušalstva preusmeril v Black Metal, kot ga pojmujemo v devetdesetih, vsaj njegov najradikalnejši del. V polju popularne glasbe je bil Heavy Metal v zatonu. V osemdesetih smo bili priča popularnosti žanra, tak primer so bili Metallica. V prvi polovici devetedesetih je bil popularen Death Metal, Nu Metal kot žanr pa se oblikuje kasneje.

Njegova glavna značilnost je v spoju različnih žanrskih opredelitev, in kot tak težko definira klasično pojmovanje žanra. Nu Metal vsebuje vplive Death Metala, Rap glasbe in drugih žanrov. Glavni predstavniki žanra so Korn, ki se pojmujejo kot Rap Metal (Christe, 2003: 325). Rap Metal se je pričel razvijati kot sodelovanje med Anthrax in Public Enemy. Prav tako so Korn črpali navdih v Red Hot Chilli Peppers in zgodnji Faith No More. V Kaliforniji so žanr oblikovali Mordred, Funk Metal zasedba, ki je v svoji sestavi vključevala DJ-a. Nu Metal si je od Death Metala sposodil tonaliteto kitar. V sedanjem času je za žanr značilna raznolikost predstavnikov v glasbenem smislu. V začetnem obstoju žanra so bili popularni denimo Biohazard, značilni po svojem agresivnem načinu igranja in sodelovanja z Hardcore sceno. V sedanjem času so pomembni Slipknot. Skupina šteje devet članov. Nastali so iz dveh Death Metal zasedb. V svoji glasbi tako vključujejo Death Metal elemente, ki jih nato mešajo z različnimi stili. Njihova glasba je v svoji ekspresivni moči podobna Death Metal žanru. Na svoj način so zanimive Kittie. Skupino sestavljajo ženske. Svojo drugačnost so pokazali System Of A Down.

Ian Christe navaja predstavnike žanra, ki so v svojem obstoju prodali tudi več kot miljon primerkov albumov (Deftones, Limp Bizkit in Kittie). Pomembni albumi za žanr so: Biohazard - “State of The World Address” 1994, Deftones - “White Pony” 2000, Fear Factory - “Demanufacture” 1994, Kittie - “Oracle” 2001, Korn - “Life Is Peachy” 1996, Limp Bizkit - “Significant Other”, Papa Roach - “Infest” 2000, Slipknot - “Iowa” 2001, Slipknot - “Slipknot” 1999, Soulfly - “Soulfly” 1998, System Of A Down - “System Of A Down” 1998, Tool - “Aenima” 1996, Rob Zombie - “Hellbilly Deluxe” 1998 (Christe, 2003: 329).

Žanr v tem primeru ni jasno definiran, saj je to zelo širok pojem. V ta stil bi uvrstil zasedbe, ki so in ki uveljavljajo načela, da je mogoč spoj elektronske glasbe, vendar ne tako ozko kot sam Techno. Žanr je težko pojmovat kot Heavy Metal v čisti obliki. Oblikovati se je pričel v začetku devetdesetih, ob pojavu Death metala. Tudi založbe, ki so oblikovale Death Metal in Grindcore žanr (Earache Records, Peaceville Records, Relapse Records) so izdajale plošče tega subžanra. V principu gre zato, da elektronska zasedba uporabi elemente Heavy Metala, oz. Death Metala. Žanr lahko pojmujemo tudi kot Electro Metal. Svojo različico v Heavy Metal okolju je pričel dobivati z Godflesh. Rob Halford, nekdanji pevec skupine Judas Priest, sedaj delujoč s samostojnimi projekti, je za knjigo “Sound Of The Beast” izjavil, “da se sedaj vse dela s Pro Tools (računalniški software za produkcijo in manipulacijo zvoka – op.a.), vse je narejeno z računalniki. V principu je vseeno kako prideš do končnega produkta, ki si ga želiš. Uporabljaš samo opremo, ki jo hočeš. Ni potrebno več hoditi v popolnoma opremljen studio – ploščo lahko posnameš doma, v spalnici. Dostikrat je potrebna atmosfera, emocionalna podpora, da se dogodijo prave stvari. Studii so grozen prostor za skupine – ko pridejo vanj so zadržani in v strahu, krču. Zdaj lahko pristopijo sami do sofisticirane opreme, ki je hkrati enostavna za uporabo. Za delo ne potrebuješ kovlkov denarja, da počneš kar si zadaš” (Christe, 2003: 332). Godflesh so bili formirani iz dela članov Napalm Death. Šlo pa je zato, da se je glasba delala doma, s pomočjo midi sekvencerjev in računalnikov. Godflesh so afirmacijo dosegli z albumoma “Streetcleaner” in “Pure”. Zvok oz. glasbo so definirali kot težko obliko minimalističnega ritma in težkih distorziranih kitar. Skupino bi težko uvrstili v Industrial žanr, saj se je ta oblikoval v osemdesetih s pojavom Throbbing Gristle, Laibach, Einsturzende Neubauten, Swans in ostalimi. Delovanje Godlfesh je spodbudilo nastanek drugih skupin. V tem času so bili dejavni Pitchshifter, ki kasneje preidejo v mainstream okolje, še vedno z drugačno, z težkimi kitarami podprto glasbo, vendar v Pop kulturi.

G.G.F.H. ali Global Genocide Forget Heaven so nastali leta 1987. Tudi njih je definiral Industrial žanr, na Heavy Metal, oziroma Death Metal okolje pa jih druži predvsem sporočilnost v besedilih. Svoj zvok so oblikovali v San Franciscu in bili dejavni predvsem na lokalni ravni. Leta 1990 posnamejo prvenec “Eclipse” za Peaceville Records. Ploščo oblikuje temčen elektronsko industrijski zvok. Kitare niso toliko v ospredju, so pa prisotne. Album “Eclipse” se navezuje na satanizem. Zanj so dejali, “da se ta tema vleče skozi celoten album. To je bil odgovor na krščanski fundamentalizem, ki je divjal po ZDA v tem času. Satanisti so bili obdolženi umora otrok, ubijanja sebe ali prijateljev, umora staršev – karkoli grdo, grozno in neizrečljivo. Normalno orientiran kristjan (loči dobro in zlo) krivi za vse te stvari hudiča. Nočejo sprejeti dejstva, da je njihov sistem realen problem. Hudič je grešni kozel. Histerija je bila na višku, ko smo ustvarjali “Eclipse”. Kot redno, idejo za albume dobimo na TV. Ameriška televizija je preverzna in umazana. Amerika je perverzna in umazana. In Američani so perverzni in umazani. – tudi naša glasba govori o tem” (No Name 4, 1992: 15). V delu “Discourse On Popular Culture” avtor Morag Shiach navaja, da avtorja Eyneck in Nias opredeljujeta TV kot dejavnik, ki vpliva na spolne perverzije. Izjavljata, da edukativni programi na temo spolnosti vplivajo na seksualno aktivnost med otroki. Pravtako navajata, da je za porast nasilja kriva televizija. Problem je družben propad, vzrok pa televizija, rešitev pa vidita v vnašanju novega seta socialnih in moralnih vrednot (Shiach, 1989: 188). Kaj pa vojne? G.G.F.H. izdajo novo ploščo leta 2002, z naslovom “The Very Beast Of…”, svoje glasbene vplive so iskali pri njih celo Prodigy.

Peaceville so bili v prvi polovici devetdesetih najbolj dejavna založba, ki je v tem času ustanovila svoj oddelek Dreamtime. Dreamtime Recordings je skrbel za izdajo drugačnih plošč, ne samo Heavy Metal na splošno. Ob svojem delovanju so bili pomembni Sonic Violence. Zasedba prihaja iz Velike Britanije. Kot pove samo ime, je skupina povezana z zvočnim nasiljem. Sonic Violence so izvajali svojo varianto Industrial glasbe. Zasedba je vključevala dva basista in bobnarja. Svoje glasbe niso opisovali, ker govori sama zase. Na srečo so ustvarili nekaj, kar ni del posebne kategorije (No Name 4, 1992: 13). Sonic Violence so izdali več plošč, najpomembnejše med njimi so: “Jagd”, “Casket Case” in “Transfixion”.

Zanimiv predstavnik so bili The Invincible Spirit iz Nemčije. Njih se definiral kot Dancefloor Metal, kar so se tudi sami strinjali. Na njihovo glasbo je vplival EBM (Electro Body Music). Pod tem pojmom razumemo skupine kot Front 242, Skinny Puppy, Revolting Cocks. Svoje vplive so našli tudi v Death Metal glasbi. Za Century Media Records izdajo ploščo “Can Sex Be Sin”. Večjo popularnost so dosegle skupine Nine Inch Nails in Minsitry, ki pa jih ne moremo enačiti z žanrom. So pa vplivali na obstoj žanrsko opredeljenih skupin, predvsem mlajših predstavnikov. V drugi polovici devetdesetih so uveljavitev znotraj žanra dosegli Static-X, Linkin Park in System Of A Down (Christe, 2003: 336). Tako je prišlo do uveljavitve spoja dveh subkultur, tudi z nastopi v živo. Na eni strani lahko pojmujemo specifično Heavy Metal etiko z živim nastopom in klubsko sceno, kjer glavno vlogo igra DJ. Christe navaja, da bi bodoča transmutacija Metala in Techna lahko doprinesla k nastanku novega žanra, kar je tudi, po njegovem, prihodnost glasbe.

Založba, ki v sedanjosti posveča največ pozornosti tej glasbeni struji so Release Entertainment, ki spada pod okrilje večje Relapse Records, trenutno najaktivnejše neodvisne založbe na področju Death Metala v ZDA. Release je izdajal plošče, ne glede na finančni učinek.

V Sloveniji so spoj Heavy Metala in Industrial stila dosegli Laibach. Leta 1996 izide album “Jesus Christ Superstars”. Ploščo oblikuje značilen Laibach stil, ki pa so mu dodali Heavy Metal kitare. Na eno od vprašanj, zakaj tak stil, je skupina odgovorila, da se album ukvarja z religijo, in da je žanrsko najprimernejši Heavy Metal. V sedanjem času skupino Laibach primerjajo z Rammstein, ki igra podobno glasbo, definirano s Metal kitarami in industrijskim zvokom. Revija Kerrang! je ob izidu albuma “WAT” in predhodnega singla “Tanz Mit Laibach” zasedbo uvrstila kot singl tedna, kar je velik dosežek, saj moramo vedeti, da je Kerrang! Heavy Metal časopis. V članku jih Kerrang! oz. Catherine Yates definira Laibach kot Rammstein za odrasle. Napiše natančno, da so Laibach utemeljitelji in da so Rammstein le pirotehnična variacija. Rammstein so Laibach za mladostnike, Laibach so Rammstein za odrasle. Ob tem moramo tudi vedeti, da je frakcija 300.000 Verschiedene Krawalle sodelovala z Morbid Angel leta 1994.

V publikaciji Terrorizer, ki se je izoblikovala v devetedesetih, ob pojavu popularnosti Death Metal žanra, je izšel zanimiv intervju, kjer Laibach govorijo o pojavu Heavy Metala. Intervju je izvedel Avi Pitchon. Tukaj bom povzel najzanimivejše dele, ki so izšli pod naslovom “Post Modern, Post Mortem”:

Ali so Laibach imeli načrt v letu 1980, da bodo leta 2003 izdali ploščo “WAT”…?
Nazaj v letu 1980 smo dejansko imeli načrt, vendar WAT ni bil definiran v njem. Sledimo svojim instinktom in svoji dobri volji. Tišina med letoma 1996 in sedaj je prišla sama od sebe. V Laibach je vedno tišina ali škandal.
“WAT” je najenostavnješi, zelo Minimal Techno album, ki je razgalil Laibach, “NATO” si je sposodil EBM (Electro Body Music – op.a.), “Jesus” je bil Metal.
“WAT” je plošča o Laibach samem. V stilu smo šli nazaj, do naših najbolj osnovnih korenin. Všeč nam je enostavnost. Po drugi strani pa ne verjamemo okusu; je eden največjih sovražnikov percepcije. Techno ritem je eden on naših osnovnih inspiracij; je čista ekspresija moderne kolektivne (techno) zavesti, militantno organizirane po modelu totalitarne industrijske produkcije. Sprehajamo se svobodno od enega žanra do drugega. Vsaka ekspresija je lahko relevantna in vsako stališče je lahko eksperimentalno za nas. Mi enostavno zbiramo, nasprotujemo in združujemo opozicije in v tem smo dobri. Na “Jesus Christ Superstars” smo uporabili kitare, saj ima Heavy Metal kitara zelo bibličen zvok in energijo, saj Heavy metal kot žanr prakticira zelo religiozno moralno stališče, in tudi zato, ker je Jezus zgledal kot Heavy Metal glasbenik. Ta album je govoril o paralelah med religijo, Heavy Metal mitologijo in Rock muzikali v šestdesetih. Sami smo zremiksali par Morbid Angel pesmi v letu 1994. Bližje bomo Metalu.”

Ian Christe definira predstavnike žanra, in hkrati ugotavlja, da še ni prišlo do prevlade in spoja Rave scene in Heavy Metala. Za nastanek so pomembni: Atari Teenage Riot – “Burn Berlin Burn” 1997, Godflesh – “Godflesh” 1988, Goldie – “Incredible Sound Of Drum‘n‘Bass” 2000, Panacea – “Twisted Disignz” 1997, Scorn – “Evanscence”, Various Artists – “Hellspawn” 1998, Various Artists – “Renegade Hardware Presents Quantum Mechanics” 1998, Various Artists – “Torque” 1997 (Christe, 2003: 337).

New Death Metal je ime za subžanr v Death Metalu, ki se je izoblikoval po letu 1995. Vedeti moramo, da je Death Metal zgubljal na področju popularnosti in kreativnosti po letu 1993. To si je moč razložiti z vse večjim številom skupin in založb, ki so v tej glasbeni smeri videli hiter zaslužek. S tem se je Death Metal na nek način izrodil, seveda samo v pojmovanju originalnosti. Skupine so se delno diferencirale v Black Metal srenji, deloma pa je šlo za ukinitev delovanja določenih skupin, ali pa so se skupine ponovno pojavile v underground okolju. Na celotnem področju Heavy Metal žanra je bilo moč čutiti upad popularnosti. Proti koncu tisočletja se določene skupine, ki so definirale žanre (tako Speed/Thrash Metal – Destruction, Exodus, Violence kot Death Metal – Disharmonic Orchestra, Pungent Stench) ponovno zberejo. Del skupin pa nastane v tem času. Orientirajo se v Death Metal okolju, se od njega razlikujejo in ga diferencirajo.

Relapse Records se osredotoča na izdajo novih predstavnikov. V ospredje sodijo Nile iz ZDA in Krisiun iz Brazilije. Nile se podobno kot Morbid Angel, v svojih tekstih navezujejo na stare kulture. Nile, kot pove ime, se osredotočajo na Egipt in vojne tematike. Igrajo kvalitetno različico floridskega Death Metala. Skupina leta 1998 izda „Among The Catacombs Of Nephren-Ka”, leta 2000 pa „Black Seeds Of Vengenace”. Za knjigo „Death Metal Music” je vodja Nile, Karl Sanders izjavil, da „so na svoj način zapustili Death Metal kot tak. Imamo vse atribute, da nas lahko opišete kot Death Metal – hitre kitare, dvojni bas boben in globok vokal – uporabljamo pa tudi druge elemente… dosti simfoničnih pasaž, Bližnje Vzhodnih etničnih instrumentacij. Kar hočemo storiti je to, da predstavimo stare egipčanske mitologije in zgodovino skozi glasbeni smisel” (Purcell, 2003: 73). Za uspeh je potrebno garati, odgovarja Karl Sanders, hkrati pa h glasbi pristopiti z ekonomskim smislom. Kot lahko opazimo, je žanr izgubil na entuziazmu in odrekanju, kot je to bila značilnost Death Metala v osemdesetih.

Ob Nile lahko izpostavimo Angel Corpse. Skupina je nastala iz bivših članov Order From Chaos in tudi že prenehala delovati. Izdali so tri pomembne plošče, ki so zaznamovale Death Metal v drugi polovici devetdesetih. Albumi so imenujejo „Hammer Of The Gods”, „Exterminate” in „The Inexorable”. Krisiun iz Brazilije pa so vplivali na nastanek žanra v tej državi. Pomemben predstavnik so Hate Eternal, vendar bi njih težko uvrstil v sub žanr, saj so člani, vsaj Erik Rutan, v Death Metal okolju dejavni že vse od začetka. Ostale novodobne Death Metal skupine so Deeds Of Flesh iz Kalifornije, Skinless iz New Yorka in Dying Fetus iz Marylanda. Predstavniki snemajo za Relapse Records.

Pojav Interneta v drugi polovici devetdesetih je kvalitativnost na nek način poslabšal, saj lahko skupina, katerakoli, ob dovolj veliki promociji na mediju, doseže popularnost, ne glede od kod izvira. V preteklosti je bilo vse povezano z demo kasetami in njihovim razpošiljanjem fanzinom ter ostalim predstavnikom medijev. V preteklosti so bile izdaje kaset povezane z večjimi stroški kot sedaj, saj obstajajo snemalni CD-ji (CDR – op.a.) in mp3 format, proti kateremu so se borili Metallica in sledili populističnemu načinu in tržni logiki. Novodobne skupine, kot Netherton (Dying Fetus) navajajo: „Ko smo pričeli, smo naredili demo kasete in jih razposlali vsepovsod. Ta metoda je postala zastarela z pojavom Interneta, ampak ker je vsebovala določen napor, in več denarja v naprej in časa, je bila nekaj posebnega” (Purcell, 2003: 70).

Death Metal žanr je preživel svoje viške in padce skozi vsa ta leta. Scena izgleda, da se bo uveljavila v undergroundu, ponovno, saj izvira iz njega. Težava pa nastane s tem, ker vse preveč skupin kopira izumitelje žanra. V žanru je vse preveč balasta in nekreativnosti, kar na koncu izrodi sceno, kot ugotavlja enako Pete Helmkamp (Angel Corpse): „Metal je prišel do točke, da se izrodi” (Purcell: 2003, 74), medtem ko Karl Sanders (Nile) navaja, da „je še potrebno veliko storiti. Ljudje, ki mislijo, da je že vse bilo narejeno so zavrti v mišljenju. V duhu metala obstaja beseda etika. „Metalski bogovi” (uveljavljene skupine – op.a.) nagrajujejo tiste, ki so pripravljeni delati trdo. Če hočejo skupine uspeti samo z igranjem tega, kar je bilo narejeno, brez dodajanja novih idej, se morajo pripraviti na neuspeh. Menim, da če si pripravljen delati trdo in imaš nove ideje, kaj je tukaj nemogočega?” (Purcell, 2003: 75).

Kot smo lahko opazili je značilnost Heavy Metal žanrov njegova raznolikost. Žanri so se širili oz. diferencirali predvsem v osemdesetih letih, ki so bila odločilna za nadaljni razvoj glasbenega stila. Do pojava raznolikosti je prišlo, vsaj po mojem mnenju, zaradi želje biti svoj oziroma originalen. Ob popularnosti žanra, predvsem njegovega pojavljanja v medijih, je prišlo do drastične rasti same prodaje plošč. Temu je pripomogel nastanek specializranega tiska – glasbeni časopisi in vstop Heavy Metal glasbe na MTV. Tako se je Heavy Metal, v določenih družbenih slojih, predvsem srednjega sloja, tako v ZDA kot Evropi, širil z nezmanjšano hitrostjo. V sedanjosti smo priča ponovni uveljavitivi Heavy Metal žanra kot celote, saj je sam glasbeni stil doživel svoj zaton v drugi polovici devetdesetih. Je pa zanimivo to, da je Heavy Metal glasbeni stil, ki že ima svojo tridesetletno zgodovino. V sedanjem času je več mladih skupin, ki ponovno definirajo žanr, žal pa se dogaja podobno kot z Punk subkulturo. Mlade skupine so, vendar ni novih glasbenih stilov. Težava je v tem, ker mlade zasedbe preigravajo stile, ki so se dogodili v osemdesetih. Za mladino je to spodbudno, saj tako lahko izkoristi svoj prosti čas v smiselne namene, vsaj po mojem mnenju. Kar se pa tiče same kvalitativne plati glasbe, pa je dejstvo, da si bodo morali mladi predstavniki na novo definirat svoj stil. Nu Metal kot glasbeni stil je bil korak v to smer, saj ta glasbeni žanr definira predvsem enrergija in uporništvo, tega pa ima mlada generacija na pretek. Oziroma, kot je dejal Sandi Maver, dolgoletni poznavalec glasbenega dogajanja in urednik fanzina Rock Vibe, da je Nu Metal glasba, ki jo širi MTV, in današnja mladina odrašča z glasbeno televizijo, ter da je to glasba, ki sporšča energijo in izraža sicer velikokrat lažen revolt. Zvočna dimenzija Nu Metala je podobna prijemom iz Death Metal glasbe, vsaj v svojem energičnem načinu igranja, svoje vplive pa najde tudi v smereh Hardcore in Punk glasbe. Vizualno ni toliko opredeljena, navezuje pa se na modne trende mladih in industrijo športnih oblačil. Verbalno pa išče svoj prostor skozi revolt, ima bolj politično kot kakršnokoli drugo konotacijo, predvsem v Sloveniji. Pri nas so značilni predstavniki tega žanra D-Fact, ki protestirajo proti amerikanizaciji, hkrati pa uporabljajo iste prijeme, v kulturnem izročilu, te iste amerikanizacije.

New Death Metal je žanr, ki je nastal podobno kot Nu Metal, v drugi polovici devetdesetih. Njegova značilnost je v tem, da se navezuje na klasičen Death Metal, ki se je pričel oblikovati v drugi polovici osemdesetih. Zvočno se ne razlikuje od svojega originala, tudi vizualno ne, razlika je le v tem, da mlade skupine poiskušajo najti svoj prostor v specializiranem načinu igranja, iščejo svojo originalnost znotraj subžanra. To uveljavijo predvsem z idejami, ki še niso bile uporabljene, drugače pa se držijo istih pravil, ki jih je definiral Death Metal deset let pred tem.

Black Metal je žanr, ki je sprožil številne polemike glede obnašanja mladih. Svoj vpliv je našel v Death Metal glasbi, od nje pa se je diferenciral zato, ker se je v tistem obdobju (v začetku devetdesetih) izoblikovalo vse preveč skupin, ki so igrale podobno glasbo. Žal se je to zgodilo tudi samemu žanru. Pojavilo se je več zasedb, ki so prteigravale to, kar so sami ustvarjalci poudarjali prej. Black Metal je s svojo pojavnostjo šokiral javnost, predvsem zaradi anaomalij določenih predstavnikov žanra, ki so poetiko boja oziroma revolta tudi prakticirali. To je dalo tej glasbeni smeri negativen prizvok. Hkrati pa je treba omeniti, da so kriminalna dejanja, ki jih je sprožil glasbeni žanr, bolj posledica mladosti in nevednosti, kot pa dejanskega stanja. Vizualno je značilnost Black Metal žanra v tem, da je uporabil make up, kot pred njimi že mnogi stili, vendar tokrat v popolnoma drugačni luči, saj so hoteli šokirati. Black Metal je svoj izvor našel v žanru, ki se je originalno izoblikoval v osmedesetih, izhaja pa iz samih začetkov pojavljanja Heavy Metal glasbe na splošno. Ob barvanju obrazov, pa je značilnost Black Metala tudi v tem, da je uporabil klasični arzenal podobe, ki se je izoblikovala skozi celotno zgodovino z pasovi iz usnja in kovine in pasovi iz metkov, brez nabojev seveda. Svojo verbalno dimenzijo pa je našel v klasičnih delih iz romantike.

Death Metal je žanr, ki je na novo definiral takratno pojmovanje Heavy Metal glasbe. Namreč, Death Metal je maksimiziral stil igranja do konca. Bil je radikalen v svoji zvočni podobi. Vokal se je spremenil in na nek način postal eden od instrumentov. Ni šlo zato, da bi vokalist pokazal svoje pevske sposobnosti. Šlo je zato, da je vokal pripomogel k dinamiki. Značilnost petja pa je predvsem v globokem vokalu. Vizualno je Death Metal poudaril črno barvo, tako po videzu ovitkov plošč, kot tudi v samem stilu oblačenja. Z svojo ilustrativnostjo ovitkov plošč pa se je približal Punk okolju, vendar je Death Metal upodabljal predvsem religijske teme.

Grindcore pa je v svoji bazi izhajal iz Punk okolja. Glasba sama se je oblikovala v Punk žanru in se kasneje stopila z Heavy Metalom. Izoblikoval se je v drugi polovici osemdesetih. In tudi pri nas smo bili priča temu stilu, ne toliko Grindcoru kot Hardcoru. Takratne skupine v Sloveniji, III. Kategorija, GUZ, Tožibabe, so igrlae Hradcore z Heavy Metal kitarami. V Heavy Metal okolju pa se je ta stil izoblikoval v Crossover žanru. Namreč, šlo je za preplet Punk in Heavy Metal glasbe. Vizualno se je Crossover ali Metalcore izoblikoval v Hardocre okolju. Predstavniki večinoma niso imeli dolgih las.

Doom Metal je svoje vplive našel v psihadelični glasbi, in je tudi edini glasbeni žanr, ki govori o drogah v svojih besedilih. Vendar, govori predvsem o marihuani. Značilnost Heavy Metal subkulture je v tem, da se za svoj obstoj ne poslužuje psihotropnih sredstev, razen omenjene marihuane in alkohola. Heavy Metal na splošno tolerira alkohol, saj njegov metafizični spektrum tudi izhaja od boga vina – Dioniza. Vizualno se Doom Metal navezuje na hipijevsko gibanje iz šestdesetih, tudi verbalna koda je podobna, hkrati pa zvočna kulisa temlji na psihadeličnemu Rocku. Heavy Metal se je že v svojem začetnem obdobju navezoval na psihadelični Rock in Blues Rock.

Značilnost Heavy Metal subkulture je v tem, da njeni pripadniki izhajajo iz delavskega in srednjega sloja. To je značilnost tudi Rock glasbe in ostalih novodobnih stilov, saj prav revnejši sloji iščejo identifikacijo v družbi, ki ima za njih deprivilegiran položaj. In glasba je ena od oblik, da se ta deprivilegiranost zmanjša oziroma, da se posameznik počuti zadovoljnega v družbi.

Po raziskavah sodeč, ostaja Heavy Metal edini žanr, ki ni čutil upada prodaje plošč, zaradi razvoja računalništva. Heavy Metal navdušenci raje kupujejo originalne izdaje CD-jev, kot pa da bi si jih skopirali.

Temeljna značilnost večine glasbenega tiska, kot tudi televizijskih in radijskih oddaj o glasbi, je odvisnost od glasbene industrije. Ta odvisnost pa ni le enostranska: glasbeni mediji svojo vsebino črpajo iz produktov glasbene industrije - nosilci zvoka, koncerti, glasbena oprema, od katere so tudi mnogokrat finančno odvisni - plačani komercialni oglasi, promocijski izvodi nosilcev zvoka, promocijske vstopnice za koncerte. Po drugi strani pa je tudi glasbena industrija odvisna od glasbenih medijev. Tukaj gre za ocenjevanje posameznih glasbenikov in nosilcev zvoka, ki jih predstavljajo širši javnosti in jih na ta način popularizirajo, hkrati pa “underground” glasbeni tisk poiskuša najti talente, v katere kasneje industrija vloži kapital, jih oplemeniti in s tem kreira glasbeno podzvrst.

Ob primerjavi angleškega in ameriškega tiska, avtor knjige Simon Frith (Zvočni učinki - Mladina, brezdelje in politika Rock‘n‘Rolla), ugotavlja, da ima glasbeni tisk v Angliji daljši staž kot v Ameriki. Sredi sedemdesetih obstajajo v Angliji štirje glasbeni tedniki: Melody Maker, ki je najstarejši - začel z jazzovsko glasbo, New Musical Express - ciljna publika so mladostniki, Sounds se navezuje na Rock glasbo, medtem ko četrti Record Mirror pokriva Disco oziroma Dance področje. V ZDA sodijo med inovatorje Rock in underground tiska LA Free Press, leta 1967 pa nastane Rolling Stone. Frith poudarja, da obstaja razlika med naštetimi revijami v načinu, kako so obravnavale sam pojem Rocka. New Musical Express (NME) je Rock videl kot značilen sociološki pojav, glasbo je presojal po njenih učinkih na občinstvo, mladinsko kulturo pa je dojemal kot tisti dejavnik, ki zagotavlja obstoj Rocka kot umetnosti. Melody Maker in Rolling Stone sta Rocku pripisovala status umetnosti in menila, da je umetnost tista, ki zagotavlja obstoj skupnosti, glasbo pa sta presojala glede na njeno zapletenost (Frith, 1986: 165).

Frith navaja, da so glasbeni časopisi v petdesetih izgledali podobno, kot filmski v tridesetih. Glasbeni časopisi so predstavljali javno mnenje o industriji, kakršno je le-ta imela o sebi. Njihov uspeh je bil odvisen od zanimanja bralcev za zvezde. V preteklosti je glasbena industrija pomagala revijam kot New Musical Express in Melody Maker. Z vidika založb glasbeni časopisi služijo dvojnemu namenu. So sredstvo plasiranja, ker se jih lahko uporabi pri popularizaciji izvajalcev. S tem se sproži tok publicitete. Časopisi so tudi pokazatelji okusa javnosti. Novinarji, predvsem tisti nepristranski, ki ne klonejo pod diktatom založb, so merodajni. Svojo vplivnost in uveljavitev dosežejo z objektivnim ocenjevanjem in poročanjem.

Uveljavitev avtorjev je pomembna med bralci. Rock kritiki sebe definirajo kot kritike v dobesednem pomenu, in manj pisce, kot bi to lahko razbrali v mainstream okolju, kjer je akter pisec, ki dela po diktatu mednarodnih založb. S tem oblikuje trg in javno mnenje, seveda po diktatu kapitala.