Heavy Metal kode – dimenzije žanra
Deena Weinstein navaja tri dimenzije oz. kode, ki označujejo žanr. Te kode so: zvočna dimenzija, vizualna dimenzija in verbalna dimenzija.
Zvočna koda vsebuje več setov pravil, ki indentificirajo zvok kot Heavy Metal. Rock‘n‘Roll je sprejel več pravil zvočne podobe iz Rythm and Blues glasbe, tako je Heavy Metal svoje korenine našel v Rock glasbi, predvsem v Blues Rock in Acid Rock glasbi. Glavni element te zvočne podobe je moč, ki se izraža na maksimalnem volumnu. To se posebno izraža na koncertih, kjer so ojačevalci zloženi v zvočni zid. Kompleksnost zvoka doseže kitara, ki je igrana kot glaven instrument. Za igranje kitare v tem žanru je potrebna obilica znanja. Kitara lahko nastopi v vlogi harmonije in melodičnosti ter opozicionalno v vlogi ritem instrumenta. Kitarske solaže pa so najpomembnješi element Heavy Metal kode (Weinstein, 1991: 23). Za razliko od Punk kode, ki poudarja enostavnost igranja instrumentov in s tem potencialno omogočanje igranja vsakomur, saj lahko vsakdo igra. To je bil tudi moto Punka. Za razliko od njega Heavy Metal kitarist drži distanco med oboževalci in njim. Kitarist se pojmuje kot heroj. Kitaro podpirajo bobni, ki so tudi posebni v tem okolju. Dostrikrat se zgodi, da izvajalec uporabi vse štiri okončine ob igranju. Heavy Metal bobnarski set se razlikuje od ostalih po tem, da uporablja dva bas bobna. Izrazita lastnost pa je sprememba tempa igranja, saj ta glasbeni žanr vsebuje več menjav ritma v določenem časovnem izseku. Bas boben podpira električna bas kitara, ki je tako kot električna kitara, igrana pod efekti, tudi distrozijo. S tem zvokom Heavy Metal zvok postane res težek, kar je tudi prevod besede. Ostali instrumenti niso del standardne kode. Ob teh instrumentih se pojavljajo klaviature. Te poudarjajo kitarske pasaže. Heavy Metal ni instrumentalna glasba, v smislu simfoničnega stila 19. stoletja, če ravno se mu z dramatičnostjo na nek svoj način približuje. Heavy Metal koda vedno vsebuje pevca. Ta ni pojmovan enako kot pri Pop glasbi. Heavy Metal način petja sovpada z instrumentacijo, oz. kot navaja Weinsteinova, pevec in instrumenti so v intimni povezavi (Weinstein, 1991: 25). Vokalist je individualist in ni mišljen kot del vokalne skupine. Simon Frith v delu “Towards An Aesthetic Of Popular Music” ugotavlja, da so Rock vokali relevantni za Heavy Metal vokale zaradi svoje močne emocionalne komponente. Navaja, “da ton vokalov pomembnejši kot artikulacija izbranega besedila. Lahko se identificiramo z pesmijo, tudi če ne poznamo besed, tudi če ne poznamo pevca, saj je zvok – ne besedila – na katere se takoj odzovemo.” (Weisntein, 1991: 26). Večina kritikov bi se tudi strinjala, da so besedila manj relevantna kot besede, temveč kot zvok. Značilnost vokalistov žanra je v tem, da mora biti vokal energičen in prezenten.
Vizualna dimenzija je tudi pomemben dejavnik podobe. Vizualni aspket v Heavy Metalu vključuje logotipe skupin, ovitke plošč, fotografije, nalepke, našitke in majice. Ob tem se vizualna dimenzija v svoji oblikiu izpostavi na koncertu, v podobi koncertnih kostumov, svetlobnih efektov, postavitve instrumentov na odru in koreografije. Vizualno dimenzijo tvorijo tudi naslovnice časopisov in video posnetki. Logotipi so edinstveni v tem okolju, saj skupine poudarjajo svojo avtentičnost prav preko njih, za razliko od Rock skupin, kjer se logotipi lahko menjujejo z vsakim novim projektom. Funkcija logotipov je enaka tistim od multinacionalnih korporacij. Z njim se doseže hitra identifikacija in značilen imidž predstavnika. Logotip predstavlja skupino na dva načina: vizualno in verbalno, večina njih pa predstavlja ime skupine v stiliziranih črkah. Če ravno ima vsaka skupina svoj logotip, so si ti podobni glede na subžanr. Lep primer za to je Black Metal, vendar so tukaj prišli tako daleč, da je njihova značilnost nerazapoznavnost v pisavi. V tem subžanru imajo logotipi s svojo kaligrafijo bolj likovno podobo, saj znak ni sestavljen le iz črk. Ob tem se pojavlja še ornament. Primarno pa se logotipi izogibajo okroglih tipografij, saj te izražajo mehkobo. Logotipi se pojavljajo na ovitkih plošč, so pa pomemben dejavnik pri prodaji majic, nalepk, našitkov in značk, saj je značilnost tega žanra v tem, da skupine večino denarja zaslužijo prav preko prodaje svojih artiklov na koncertih. Heavy Metal se je izkristaliziral v obdobju, ko je bil LP (long play – velika plošča – op. Jurij Kelhar) glaven medij za posneto glasbo, in ovitek plošče ni imel le marketinške funkcije, ampak je služil kot del popolne podobe rock kulture. Barve in podobe na ovitkih plošč izražajo moč, ki jo dopolnjujejo logotipi. Dominantna barva je črna, ki služi tudi kot podlaga za ostale barvne nianse. Njej sledi rdeča. Za kolorit na ovitkih na splošno so značilne intenzivne barve. Pop glasba daje poudarek fotografijam izvajalcev na ovitkih plošč, medtem ko Heavy Metal poudarja ikonografijo iz grozljivk, gotskih zgodb, kot gradovi v mesečini, ter heroičnih podob izmišljenih junakov. Člani so dostikrat prikazovani kot bikerji (bikerji so specifična subkultura – op.a.). Heavy Metal okolje si je sposodilo imidž od bikerjev, hkrati pa bikerji poslušajo Heavy Metal. Koncertno podobo light showa si je Heavy Metal okolje sposodilo od psihadeličnih skupin v Veliki Britaniji in San Franciscu, kasneje pa, kot navaja Weinsteinova, je prav Heavy Metal industriji koncertnih luči pripomogel k širitvi. Na koncertih se tako pojavljajo močne barvne luči, megla, stroboskopi in laserski žarki. Svojo identifikacijo je okolje našlo tudi v video posnetkih. Ti se prično pojavljati po letu 1980. Prvotni video spoti so bili posnetki koncertov, vendar je video v subkulturi pomenil le dodatek h končni podobi, kar je pomenilo plošča, živ nastop in video posnetek. Vedeti moramo tudi, da Heavy Metal glasba ni bila presentna na televiziji, šele ob pojavu MTV se je to omogočilo, in tudi tukaj je Heavy Metal zasedel le majhnen delež predvajanja. V osemdesetih je bil na tem televizijskem programu predstavljen v oddaji “Headbangers Ball”. V sedanjosti posebne oddaje o glasbi na tem televizijskem kanalu ni.
Verbalna dimenzija je tudi pomembna za okolje, saj skupaj z zvočno in vizualno tvori celoto. Odslikava se preko imen skupin, naslovov albumov in besedil, ki so v medsebojnem pomenskem prepletu. Kontekstualno analizo imen skupin moramo sprejeti z dejstvom, da so se prvotne zasedbe oblikovale znotraj Rock kod, ki so poudarjale kolektivnost, kot denimo Rolling Stones. Heavy Metal skupine generalno sprejemajo Rock konvencijo, in svoja imena ne predstavljajao v naslovu skupine. Če pa se le to pojavi, kot primer Ozzy Osbourne, ki je zasedbo imenoval Ozzy, je to posledica aktivnosti določenega člana v skupini pred tem, v tem primeru Black Sabbath, in njegovem kasnejšem udejstvovanju s samostojnim projektom. Ne pojavi se pa polno napisano ime, kot je to primer pri popularni kulturi. Večina imen skupin Heavy Metal žanra se nanaša na teme uničenja in kozmičnega zla (Weinstein, 1991: 33). Vso razsežnost imen bomo videli kasneje, ob predstavitvi žanrske raznolikosti. Res pa je, da se skupine distancirajo od flower power (hipijevsko gibanje v šestdesetih – op.a.) pojmovanja in gibanja, ki je prakticiralo predvsem novodobno duhovnost. Imena Heavy Metal skupin predstavljajo svojo moč, to je moč sil kaosa in moč igranja z temi silami. Naslovi plošč in pesmi predstavljajo enak pomen kot imena skupin. Analizo Heavy Metal besedil je treba interpretirati v kontekstu, ne pa v dobesednem pomenu. V žanru se prepletata dve temi, v obliki binarne opzicije: dionizem in kaos. Dionizem izhaja iz grškega boga Dioniza (bog vina) in Kaosa (ki izhaja iz sebe) (Weinstein, 1991: 36). Te teme, skupaj z zvočno kuliso predstavljajo neskončen boj za žanr in njegovo borbo proti “varnosti” družbe. Dionizijske teme se pojavljajo skozi tekste, ki opisujejo spolnost. Spolnost se v subkulturi obravnava s spoštovanjem. Teme kaosa pa se oblikujejo v relaciji bojevanja dobrega in zlega na zemlji. Diskurs kaosa v Heavy Metal besedilih vsebuje zanimanje za nered, konfliktne opozicije in kontradikcijo. Te teme vključujejo podobe pošati, groteske, uničenja, in govorijo o nepravici, uporništvu in smrti (Weinstein, 1991: 39). Treba je vedeti, da Heavy Metal ni izumil tem kaosa, sposodil si jih je iz različnih kulturnih oblik, ki so jih že vključevale. Glaven vir pa so nedvomno podobe in retorika kaosa v religiji, predvsem z judovsko-krščansko tradicijo. Heavy Metal je našel kaos tudi v sekularni zabavi. Literatura, predvsem dela A.A. Poa in J.R.R. Tolkiena so inspirirala pisce besedil.