Black Metal
Venom so prevzeli težavnost glasbe in temačen misticizem, in ji dodali svojo mladostniško upornost. Njihov stil glasbe bi bilo moč definirat kot hiter Rock, baziran na Blues glasbi, kateri je dodana agresivnost, ki je bila v generalni domeni Punk skupin. Časovno definiriani so tudi skozi eksplozijo Punk gibanja v Angliji. Ali kot sami navajajo v knjigi “Lords Of Chaos”, je moč njihove vplive iskati v Deep Purple in Sex Pistols, Led Zeppelin in Black Sabbath (Moynihan, Soderlind: 2003, 11). Člani zasedbe pravtako navajajo, da njihovi oboževalci niso prihajali le iz Heavy Metal okolja, temveč so bili obiskovalci koncertov tudi Skinheadi, Punkerji, kar pa ni veljalo za Punk glasbo, saj v tistem času ni bilo dolgolascev na Punk koncertih, kot navaja Abaddon. V ZDA so jih na začetku kariere odkrili člani iz novo nastajajočega Hardcore Punk okolja. Niso bili definirani z klasičnim pojmovanjem angleškega Heavy Metala ali NWOBHM.
Svoj prvi album so Venom izdali leta 1981, z naslovom “Welcome To Hell”, ki je skupaj z naslednjima dvema, “Black Metal” izdanim 1982 in “At War With Satan”, ki je izšel 1984 leta, definirali žanr Black Metal, ki je v svoji novi obliki požel popularnost po letu 1990, predvsem v Skandinaviji in seveda tudi drugje. “At War With Satan” je bil drugačen v vseh pogledih. Prvič, naslovna skladba traja 17 minut, oblikovanje plošče so dvignili do maksimuma, saj je bil album lepo oblikovan, z zlatimi črkami na imitaciji usnja, in to ne samo v obliki offset tiska (ploski tisk - op.a.). Plošči je bil dodan velik poster in razglednica, ki je reklamirala njihov merchandise (ponudbo fanovskih izdelkov - op.a.). Vemo, da so se pred tem majice in ostali fanovski rekviziti prodajali le na koncertih. Od drugih so se razlikovali tudi po ekstravagantnem nastopu v živo, kjer so vključevali pirotehniko in ogenj. Žal pa so njihovi nastopi bili bazirani predvsem v Veliki Britaniji.
Venom so s svojim delovanjem vplivali na celotno glasbo, kot mogoče klasične Heavy Metal zasedbe, denimo Black Sabbath, Led Zeppelin, Judas Priest, Iron Maiden in ostali. Definirali so jih kot satanističen band, vendar je leta 1985 Cronos, pevec in basist zasedbe, za časopis “Kerrang!” izjavil: “Glej, jaz ne pridigam satanizem, okultizem, čarovništvo ali karkoli. Rock‘n‘Roll je bazično zabava, in zato se tudi gre.” (Moynihan, Soderlind: 2003, 14).
Venom so plošče izdajali še kasneje, vendar večje popularnosti, kot z prvimi tremi albumi, niso doegli. Zadnja plošča, ob prehodu tisočletja, “Ressurection”, izdana pri nemški založbi Steamhammer Records, je Venom ponovno definirala kot zrelo, kvalitetno zasedbo. Na njej je čutiti njihov vpliv, in način igranja glasba, ta pa je še vedno hiter Rock‘n‘Roll.
Mercyful Fate in njihov pevec King Diamond izhajajo iz Danske, in so nastali v začetku osemdesetih. Svoje glasbene influence so poiskali v klasikih žanra, kot Black Sabbath in Deep Purple, ki ga je edinstveno zaznamoval operetni vokal Kinga Diamonda. Mercyful Fate so debitirali z mini albumom izdanim leta 1982, vključujoč hit “Nuns Have No Fun”. Temu sta sledila dva kompleksnejša izdelka, plošči “Mellisa” izdana leta 1983, ki velja za klasičen izdelek in “Don‘t Break The Oath”, ki je izšel 1984. Z svojim delovanjem so si prislužili tudi občasno objavljanje v tabloidih, kjer so jih obdolžili promocije zlih objektov v glasbi, na kar je pevec tudi odgovoril, “da sem lahko prepričan, da ne more nekdo priti in reči, da vplivam na ljudi, da počno to ali ono, ali da hočem spremeniti ljudi in tako dalje. Vendar poiskušam, da ne dam odgovora, v prvi osebi, direktno, kako čutim. Nikoli me ne boste videli početi tega. Ljudje morajo sami priti do zaključkov. In če ljudje niso zainteresirasni do globjih sporočil v tekstih, je to tudi v redu. Smo zabavljači, ne duhovniki. Imam svoj način življenja in to vpliva na mojo glasbo in besedila. Vse svoje občutke spuščam v oboje” (Moynihan, Soderlind: 2003, 15). King Diamond predstavlja enega redkih performerjev in ne šok atraktorjev za glasbo osemdesetih let. Moynihan navaja, da si je zelo težko predstavljati King Diamonda, da bi vplival na ljudi, da bi počeli kriminal, z njegovo down-to-earth (racionalno - op.a.) filozofijo, kar se je kasneje pripetilo z Black Metal glasbo v devetdesetih.
Pomembna skupina, ki je vplivala na Black Metal sceno, so bili Bathory, ali točneje, je bil Quorthon, ki je začel svojo kariero, kot poslušalec novih zasedb, saj je bilo v tem času, okrog leta 1984, velik porast novih Heavy Metal skupin, predvsem baziranih okrog stila NWOBHM. Ime za skupino je našel v skladbi predhodnikov Venom, z naslovom “Countess Bathory”, ki se nahaja na “Black Metal” plošči, njegova prva predstavitev na albumu “Scandinavian Metal Attack” pa mu je kasneje prinesla pogodbo, saj je izdajatelj dobil največ fanovske pošte prav zaradi Bathory, kot sam izjavlja Quorthon v knjigi “Lords Of Chaos” (Moynihan, Soderlind: 2003, 16). Prav tako izjavlja, da je bilo zelo težko najti glasbenike na švedskem, ki bi bili igrali ta stil glasbe. Treba je vedeti, da so bile v takratnem času na švedskem popularne predvsem skupina tipa a la Europe, ki bi jih lahko definirali kot Lite Metal, ali še točneje Pop Metal, saj so dosegli izjemno popularnost, tudi v tako imenovanem mainstream (pop okolju - op.a.) okolju. Igrati Black Metal je bilo v takratnem času na švedskem skoraj nemogoče, do pojava Death Metal glasbe pa še ni prišlo. Death Metal se je pojavil koncem osemdesetih, vendar o njem kasneje. Tako je Bathroy ali Quorthon, več ali manj posnel ploščo sam, ali kot navaja v knjigi, bi moral živeti ali v San Franciscu ali Londonu, da bi našel podobne ljudi kot je on sam. Svoj prvenec, z istoimenskim naslovm, je izdal leta 1984, leta 1985 pa izide njegov drug album “The Return…”, ki se ponaša z minimalistično naslovnico, ki prezentira nočno podobo lune in oblakov. Tudi glasba je bila koncipirana minimalisitično, vsaj v smislu igranja akordov, kar pa je bila značilnost celotnega opusa Black Metala v osemdesetih. Leta 1987 izide naslednji album “Under The Sign Of The Black Mark”. Vse tri plošče je zaznamovala glasba v stilu Venom, besedila pa so bila koncipirana okrog satanizma. Z naslednjim projektom “Blood Fire Death”, ki izide leta 1988, pa so se Bathory v besedilih dotaknili tem, ki se vežejo na njihovo zgodovino in verovanja. Plošča, ki je bila posneta s še dvema glasbenikoma (na bobnih in bas kitari), se navezuje na vikinške teme in njihovo pojmovanje v predkrščanski dobi. Vikingi so verovali v Odina (ali kot v drugih jezikih pomeni isti bog: Wotan, Oden). Koncept plošče tudi oblikuje uvodni instrumental, z naslovom “Odens Ride Over Nordland”. Glasbeno stilsko so se umirili, glasba ni več toliko bazirala na distorziji zvoka in kakofoniji. To se še posebno izkaže na naslednjem projektu “Hammerheart”, kjer so avtorji uporabili tudi normalno petje in vključevali epske pasaže za doseganje atmosfere. Plošča je bila bolj podobna klasicistični glasbi, avtor sam pa se zahvaljuje Richardu Wagnerju za vpliv (Moynihan, Soderlind: 2003, 19). Tudi njihov naslednji projekt “Twilight Of The Gods” se navezuje na glasbene elemente evropske klasične kompozicije. Plošča je izšla leta 1991.
Bathory so v svojem delovanju zakoličili obstoj skandinavske Black Metal scene; s svojo kakofoničnostjo in potem orkestracijo zvoka, z načinom izražanja skozi tekste, od srednjeveškega satanizma do eksploracije vikinških verovanj. Glasbeno stilsko pa so se navezovali na zgodnje Venom, Mercyful Fate in ostale temačnejše Heavy Metal zasedbe osemdesetih (Black Sabbath, Led Zeppelin). V sedanjem času bi jih težko kategorizirali kot Black Metal skupino, vsaj v smislu pojmovanja žanrske opredelitve. Vse to so Bathroy dosegli v osemdesetih. Še vedno pa obstajajo kot temačna skupina, stilsko bližje misticiszmu in Doom Metalu.
V Alpah, točneje v švicarski vasici Nurensdorf z okrog 3000 prebivalci, so se v začetku osemdesetih formirali Celtic Frost. Prvotno so se imenovali Hellhammer, stilsko pa se navezovali na Venom, oziroma bili njihov plagijat. V tistem času je bila aktivnejša ameriška scena, predvsem Kalifornija, z Metallico, Slayer in Exodus. Hellhammer so v letu 1984 izdali mini album “Apocalyptic Raids”, ki je postal kultna plošča, znan pa predvsem po tem, da je na svoj način definiral zvok. Za Celtic Frost je bilo značilno, da so bili člani brez formalne glasbene izobrazbe. Ploščo je odlikovala produkcija, ki ji je bliže Punk okolje, kot pa Heavy Metal. Skupina je že v začetku kariere imele naslove za prihodnje albume, to je bilo leta 1984. Najprej so izdali mini album “Morbid Tales”, izdan leta 1985, kasneje pa še LP “To Mega Therion” (1986), ki ga je zaznamoval ovitek švicarskega umetnika H.R. Gigerja, bolj znanega kot ustvarjalca filmske znanstvene fantastike “Alien”, na njihovem naslednjem albumu “Into The Pandemonioum” pa se nahaja delo Hieronymusa Boscha. Prav detajliran konceptualizem jih je razlikoval od drugih (Fischer, 2000: 81). Tom Gabriel Fischer navaja, “da ne glede na to, kako slabo je tehnično znanje nekaterih zvrsti trše glasbe - in to v določenih primerih tudi je - je nemogoče igrati zanesljivo občinstvu, če nekdo ne živi in diha, ali točneje, če ni zakoreninjeno v posamezniku. Saj trda glasba izvira iz primitivnih instinktov moči - iz črevesja - in je nemogoče outsiderju (zunanji spremljevalec dogajanja - op.a.), da jo razume mentalno in fizično, ne glede na to, kako je outsider talentiran za dojemanje stvari” (Christe: 2003, 111). Hellhammer in kasneje Celtic Frost so pomembno vplivali na celoten Heavy Metal. Karakterizirani so bili kot inovativna skupina, ki rada eksperimentira z zvokom. To se je oblikovalo skozi njihovo celotno kariero. Plošča “Apocalyptic Raids” je zvenela preveč Venom-sko. Na “Morbid Tales” so spremenili zvok in nadaljevali v svoji smeri. Že na plošči “Into The Pandemonioum” so vključili Dance pasaže, in to leta 1987. Mogoče so jih spodbudili njihovi kolegi iz Švice Yello. Je pa res, da Ian Christe navaja, da so svoje vplive iskali celo v Kate Bush. “To Mega Therion” pa je bil po avtorjevem mnenju ekspresija nezrelosti in moškosti. “Zato ima tudi prizvok Conana (film o barbaru - op.a.). Narejen je za ljudi v puberteti, zanesljivo. In to so korenine Heavy Metal glasbe. Revolucija in želja po moči je zanesljivo pubertetniška stvar. Vsakdo gre skozi puberteto, in zato je Heavy Metal tako močen” (Christe: 2003, 112).
Za ZDA je bil vpliven nastanek zasedbe Slayer, ki so se formirali leta 1982, v Huntington Beachu (Los Angeles), Kalifornija. Slayer se niso toliko navezovali na NWOBHM, kot pred njimi Metallica. Svoj prvenec so izdali decembra 1983, z naslovom “Show No Mercy”. Izhajali so iz tradicije Los Angeleških zasedb, katerih preokupacija je temeljila na videzu, predvsem ličenju. Na začetku kariere so bili tudi sami naličeni, vendar za razliko od Lite Metal skupin, niso zgledali kot dekleta. Šlo je za make up po videzu na ameriške nogometaše. Hoteli so izgledati kot moški, kot navaja Jeff Hanneman (Christe: 2003, 108). Z prvencem so na novo definirali ameriško sceno, vsaj kar se tiče besedil in načina igranja, ki se je razlikovalo od Metallice, saj je njihova glasba temeljila na izjemni hitrosti, navezovala pa se na Iron Maiden in njihovo ploščo “Killers”. Plošča se je od Iron Maiden razlikovala tudi po tem, da je bil način petja drugačen. Ni šlo toliko za petje, temveč za “peklenske” krike basista Toma Araye, ki je drugače bil Čileanski emigrant. Slayer so se od drugih skupin razlikovali tudi po tem, da so besedila temeljila na satanizmu. To pričajo tudi naslovi pesmi kot “The Antichrist”, “Die By The Sword” in “Black Magic”. Kerry King v knjigi “Sound Of The Beast” izjavlja, da “so naredili to, kar je bil Heavy Metal, dodali Punk primesi in nadaljevali iz tega” (Christe: 2003, 104). Slayer so tako postali najmogočnejša zasedba, od Metallice pa se razlikovali po tem, da je pač Metallica bila za njih spolirana zasedba, vsaj na albumu “Kill ‘Em All”. Z svojim naslednjim projektom, mini ploščo “Haunting The Chapel” so Slayer pustili za sabo celotno plejado Power Metal skupin. Skladba “Chemical Warfare” jih je definirala kot najhitrejšo zasedbo, menjavanje riffov je bilo izjemno hitro. V letu 1985 izide “Hell Awaits” ki so jo prodali v več kot 100.000 izvodih. Ploščo odlikuje predvsem izjemen način igranja, in hitrost, predvsem jasno definirana na “In Praise Of Death” in “Hardening Of The Arteries”. Svoj višek kariere, vsaj po zgledu nekaterih, so dosegli z izdajo naslednjega albuma “Reign In Blood”, izdanega za Def American Records. S podpisom pogodbe so prestopili v mainstream okolje, vendar ostali zvesti lastnemu stilskemu izrazu. Oziroma, če bi dejali drugače, niso se prodali. Def American Records in njen lastnik Rick Rubin so znani po tem, da so bili najprej Rap založba, ki je izdajala tudi Beastie Boys (Konow: 2002, 230). Slayer so se zgledovali po Metallica, glede nastopov v živo, za razliko npr. od Hellhammer, katerih obojnih besedila so si zelo podobna. Slayer so temačno glasbo povzdignili do množic, res pa, da je to bila profilirana publika, medtem ko so Metallica igrali predvsem za mase. V sedanjem času nadaljujejo svojo kariero, še vedno igrajo brezkompromisno glasbo in se dotikajo tem, ki jih vsebuje ameriška družba, predvsem okrog religijskih vprašanj. To so lepo prikazali tudi na svojem zandjem video spotu, kjer se se lotili vprašanja pedofilije med duhovniki.
Black Metal, kot glasbeni subžanr je težko definirat kronološko, saj je Black Metal, kot stil glasbe nastal koncem osemdesetih v Skandinaviji, natančneje na Norveškem, vendar se je glasba oblikovala že prej. Je pa res, da pojmovanje Black Metal glasbe razumemo kot stil, ki je doživel svojo največjo popularnost, po zatonu Death Metal glasbe, v sredini devetdesetih. Izoblikoval se je v Skandinaviji, oziroma natančneje v underground (podzemlje, ki je definirano skozi delovanje fanzinov in lokalnih scen - op.J.K.) okolju. O tem kasneje.
Black Metal, kot širša definicija, je pojmovan predvsem z besedili, širiti pa se je začel v začetku osemdesetih z nastankom Venom, iz Velike Britanije, ki so bili pionirji tega istega glasbenega subžanra, Mercyful Fate in Bathory iz Skandinavije in Celtic Frost iz Švice.
Venom so začeli s svojim delovanjem v Newcastlu, Anglija, koncem leta 1979-80. Njihove influence/vplive je moč iskati v klasičnem Heavy Metalu in Hard Rocku. Šlo je pa predvsem zato, da postavijo Heavy Metal naprej. Ali kot navaja Abaddon v knjigi “Lords Of Chaos - The Bloody Rise Of The Satanic Metal Underground”:
Za celotno dogajanje razvoje Black Metal glasbe so bili stilsko pomembni tudi Possessed, ki pa so nastali kot produkt trga, oziroma vse večjega zanimanja in popularnosti žanra. Pod njihovo okrilje jih je prevzela mati hčere, ki se je dobivala z enim od članov. Svoj prvi album “Seven Churches” se je stilsko navezoval na Venom, Bathroy in Hellhammer. Njihova značilnost pa je bila v tem, da so skupino formirali pri šestnajstih letih, potovali po svetu in hkrati dokončali šolanje. Plošče so snemali v času počitnic. Possessed so še znani po tem, da so bili eden predhodnikov novega žanra na obzorju, skupaj s Slayer in njihovim albumom “Hell Awaits” ter demo posnetki floridske zasedbe Death, z žal predkratko preminulim Chuckom Schuldinerjem. Chuck Schuldiner je izjavil, da so bili Possessed ena redkih skupin, ki zvočno ni temeljila samo na hrupu. V svojo glasbo so inkorporirali različne glasbene vplive in kot skupina progresivno delovali. (Christe: 2003, 115).
To je vplivalo na razvoj tudi drugih skupin, saj je šlo med njimi za nekakšno tiho kompeticijo, kdo bo kvalitetnejši, kar je bilo dobro za razvoj posameznih subžanrov. To se na najlepši način kaže pri Death Metalu. Z pojavom vse večje popularnosti glasbe, so se v ZDA pričeli pojavljati pritiski o tem, da skupine propagirajo satanizem. Biti satanističen v besedilih je pomenilo odpor proti mainstreamu, glavnemu dogajanju, tako v širšem družbenem kontekstu, kot v sami glasbeni industriji. Pojavijo se moralne debate o vplivu glasbe na mladostnike. Tudi na danskem se za zasedbo Mercyful Fate pojavljajo podobne kritike. Ian Christe navaja izjavo pevca Kinga Diamonda, da so imeli probleme z duhovnikom, ki jih je hotel prepovedati, tudi z prepovedjo predvajanja demo posnetkov na alternativnih radijskih postajah. Duhovnik se je osredotočil, na mini album in pesem “Nuns Have No Fun”, kjer govori o križanju gole čarovnice, kar potem King Diamond kategorično zavrne. Dejal je: “To je presek religije, za katero stojite. To ste naredili miljonom ljudi.” (Christe, 2003: 116). Kar se tiče satanizma, pa je lepo dejal pevec Possessed, Larry Lalonde: “If you believe in all of this Satan stuff, you have to be stupid. (Če verjamete v ves ta satanizem, morate biti prismuknjeni.)” (Christe, 2003: 116).
Plošče, ki so zaznamovale pojav žanra Black Metal v sredini osemdesetih in diferenicirale Heavy Metal kot tak so bile: Bathory - “Under The Sign Of Black Mark” 1987, Destruction - “Sentence Of Death” 1984, Hellhammer - “Apocalyptic Raids” 1984, Morbid Angel - “Abominations Of Desolation” 1986, NME - “Unholy Death” 1985, Possessed - “Seven Churches” 1985, Sepultura - “Morbid Visions” 1988, Slayer - “Hell Awaits” 1985, Slayer - “Show No Mercy” 1984, Sodom - “Obsessed By Cruelty” 1986, Venom - “Black Metal” 1982, Venom - “Welcome To Hell” (Christe, 2003: 109).
V Evropi se v sredini osemdesetih pojavi razmah Heavy Metal glasbe predvsem v nemško govorečih deželah in Skandinaviji. V Švici so bili dejavni Celtic Frost, medtem ko je Nemčija žanru dodala veliko. V Nemčiji je šlo za val popularnosti Heavy Metala, vendar predvsem tistega, ki se je navezoval na zgodnje Venom in Mercyful Fate, v smislu besedil. Tukaj ni šlo toliko za pojav kopiranja NWOBHM, skupine so se navezovale na ameriško iskustvo in pojavom scene v Kaliforniji - Metallica in Slayer. V Nemčiji so predtem delovali Scorpions, ki so bili popularni v svetovnem merilu, kot zanimivost pa lahko izpostavim, da so nastopali tudi ob padcu berlinskega zidu, skupaj z Pink Floyd, ki so se predstavili z projektom “The Wall”. Scorpions so takrat igrali “Winds Of Change”, ki govori o političnem dogajanju v Vzhodni Evropi. Nastali so v sedemdesetih, pomembnejši album z naslovom “Blackout” pa izdali leta 1981. Višek popularnosti so dosegli z MTV-jevsko ploščo “Love At First Sting”, ki vključuje predvsem balade. Svoje so prispevali tudi Accept, ki so definirali nemški Power Metal. Navezovali so se na tradicijo NWOBHM, vendar je bila glasba močnejša in hitrejša. V začetku kariere so posneli tri pomembne plošče, “Breaker”, “Restless And Wild” in “Balls To The Wall”. Nemška scena se je razvijala s pomočjo fanzinov, tako kot tudi drugje. V tedanjem času pa so morale skupine najprej posneti demo kaseto, se promovirati v neodvisnih časopisih - fanzinih in preko recenzij tudi kasneje dobile pogodbo za izdajanje albumov. V sredini osemdesetih so bili predvsem dejavni Grave Digger, Living Death, Warlock, Deathrow in Running Wild. Vsi so se zgledovali po Judas Priest in Iron Maiden, predvsem na osnovi dvojnih kitarskih harmonij. Nasprotje njim pa je bila trojica Destruction, Kreator in Sodom. Ti so definirali nemški Speed Metal in se v tekstih navezovali na Venom.
Destruction so svoj prvenec, mini album “Sentence Of Death” izdali leta 1984. Na začetku kariere so jih omaloževali za sataniste, vsaj po videzu in tekstih sodeč, vendar so takoj kasneje izdali plošči, ki sta pomembno vplivale na celotno prihodnje dogajanje v glasbi. “Infernal Overkill” je bil izdan leta 1985, ki mu je naslednje leto sledil album “Eternal Devastation”. V spremenjeni postavi delujejo še sedaj, glasbeno stilsko pa se ne razlikujejo, ostajajo zvesti svojemu stilu. Leta 2000 so izdali album “All Hell Breaks Loose”. Sodom so znani kot še težja skupina, njihov prvenec “In The Sign Of Evil” in kasneje “Obsessed By Cruelty” pa sta jih definirala kot divji garažni metal. V letu 1987 posnamejo ploščo, ki vsebuje več melodij. Ta album jih je klasificiral med pomembnejše predstavnike žanra, vsaj v tistem obdobju. Za nemško sceno so pomembni tudi Kreator, ki so že leta 1987 nastopili v Ljubljani, v menzi študentskega naselja. Nastop je bil prvi Thrash Metal koncert za železno zaveso. Pred tem je “vzhod” poznal le Heavy Metal skupine. Formirali so se leta 1982, pod imenom Tormentor, leta 1985 pa izdali presenetljivo hitro ploščo “Endless Pain”. Temu sta sledila albuma “Pleasure To Kill” in “Terrible Certainty”. Sami so sebe definirali kot Hate Metal (McIver, 2000:100), kar bi se strinjal. Igrajo agresiven Thrash Metal. Leta 1992 izdajo album “Renewal”, ki pa ga posnamejo na Floridi, v studiu Morrisound, ki je znam po tem, da je definiral ameriški zvok Death Metal glasbe. “Renewal” je dokazal, da je tudi Heavy Metal glasbo moč nadgraditi z drugimi vplivi. Svojemu zvoku so dodali industrijski rock. Assassin so bili ena redkih Thrash Metal zasedb v Nemčiji, kjer je prevladoval nemški odgovor na Speed Metal. Izdali so dva albuma, prvenec “The Upcoming Terror”, ki je bil izdan 1987 leta in “Interstellar Experience”, ki ga je sproduciral Harris Johns, znan producent v Heavy Metal okolju. Njihova značilnost je bila v tem, da so se v svojem kasnejšem delovanju navezovali na Hard Core okolje (No Name 2, 1990: 15). Od njih so prevzeli tudi videz in propagirali blagovne znamke in skateboarde, kar je bila značilnost ameriških Hard Core skupin v osemdesetih (Circle Jerks, DRI in druge). Podobno se je zgodilo tudi z Paradox, skupina ki je igrala tipičen nemški Speed Metal, je končala z svojim delovanjem, vsaj v izdajanju plošč v začetku devetdesetih, ko jih je preplavil pojav Death Metala. So pa svoj drugi album naslovili z naslovom “Heresy” in izdali leta 1989. Ponovno ga je sproduciral Harris Johns. Plošča je zanimiva v tem smislu, ker Paradox niso igrali Black ali Death Metal, se pa v svojih besedilih dotikajo religijskih vprašanj, oz. kot so izjavili sami, je “Heresy” konceptualen album, kar dokazujejo tudi besedila: 700 Years On, Massacre Of The Cathars… (No Name 2, 1990: 31).
Plošče, ki so oblikovale nemški Speed Metal so bile: Assassin - “Interstellar Experience” 1988, Celtic Frost (CH) - “To Mega Therion” 1986, Coroner (CH) - “No More Color” 1989, Deathrow - “Raging Steel” 1987, Destruction - “Infernal Overkill” 1985, Kreator - “Terrible Certainty” 1988, Living Death - “Vengeance Of Hell” 1984, Running Wild - “Gates To Purgatory” 1985, Sodom - “Persecution Mania” 1987 (Christe, 2003: 141).
Heavy Metal se je širil tudi v drugih državah, predvsem v Braziliji, od koder izvirajo Sepultura. Pomembnješi predstavniki žanra, ki se je v veliki večini navezoval na Speed in Thrash Metal, tekstualno pa predvsem na Venom, so bili Sepultura, Dorsal Atlantica, Volcano, Sarcofago, Holocausto. Sepultura, ki izvirajo iz Belo Horizonte, so nastali v prvi polovici osemdesetih let. Leta 1985 izdajo svoj prvenec, split album “Bestial Devastation”, na drugi strani plošče pa se pojavijo Overdose. Stilsko se je navezoval na Thrash Metal. Sepulturo je definiral predvsem karizmatični Max Cavalera, kitarist ki uporablja samo štiri kitarske strune in njegov brat Igor na bobnih. Njuni stari starši izvirajo iz Reke, Hrvaška. Pravtako izhaja družina kitarista Andreasa Kisserja iz Maribora. Zasedbo je sestavljal tudi Paulo Jr. na bas kitari. Sepultura so v svojem obstoju vplivali na večino takratnih Death Metal skupin, ampak tudi njih bi bilo moč klasificirat kot Death Metal band, predvsem na albumih “Beneath The Remains”, “Arise” in “Chaos A.D.”. To bi bilo mogoče tudi zaradi takratne komercializacije glasbenega stila. Kasnejše delovanje jih je distanciralo od Death Metala. V svojo glasbo so pričeli vključevat različne umetnike. Navezali so se predvsem na bobne in ritme domordcev, za kar so se tudi odkrirto borili, za obstoj brazilskih nativcev. Pesem “Kaiowas” so posvetili amazonskim indijancem, kjer je pleme raje naredilo kolektiven samomor, kot pa se vklopilo v zahodni način mišljenja (Christe, 2003: 265). Sepultura je sredi devetdesetih let razpadla na dve frakciji. Skupino je zapustil Max Cavalera, idejni vodja banda. Ustanovil je Soulfly, projekt, ki se je še močneje distanciral od Death Metala. V svoje delovanje Soulfly vklučujejo tudi druge glasbenike, iz različnih glasbenih stilov. Na njihovi zanji plošči se denimo pojavi Tom Araya iz Slayer. Skupaj ustvarjajo tudi z Punk umetniki. Sepultura pa so rekrutirali novega pevca, seveda iz Hardcore okolja, temnopoltega Derricka Greena. Na novih izdelkih pravtako sodelujejo z drugimi glasbeniki. Plošča “Against” izdana leta 1998 vključuje Kodo bobnarje, iz Japonske, v skladbi “Kamaitachi”. Sepultura so prva skupina, ki ni prišla iz ZDA ali Evrope, in je postala svetovno znana. Z svojo presenco so vplivali na razvoj južno ameriškega metala, ne samo brazilskega. V Kolombiji so bili dejavni Masacre, ki so kasneje snemali albume za francosko založbo “Osmose Productions”. Sepultura so dokazali, da Heavy Metal glasba ni samo domena angleško govorečih dežel, ampak še kaj več od tega, res pa je da je tam najbolj popularen. Vendar so Sepultura največjo popularnost vseeno dosegli v deželah, kjer je uradni jezik bodisi Portugalščina ali Španščina. Heavy Metal glasba se je širila tudi v Aziji, Afriki, najbolj popularna pa je bila in je na japonskem, kjer že sredi osemdesetih let obstajjo Loudness, tipičen japonski Heavy Metal band.