Socialna dimenzija Heavy Metala je transakcija med umetniki (glasbeniki), občinstvom in mediatorji. Vsi ti trije dejavniki ustvarjajo žanr. Transakcija pomeni set menjav med udeleženci. Vsak udeleženec počne nekaj svojega in s tem pripomore k transakciji, v zamenjavo pa pridobi nekaj od ostalih udeležencev, npr. glasbeniki napišejo in igrajo glasbo, občinstvo sprejema glasbo, ki tako postane baza za mladinsko subkulturo, mediatorji pa združujejo glasbenike in občinstvo skupaj, preko revij ali radia.

Zvočna koda vsebuje več setov pravil, ki indentificirajo zvok kot Heavy Metal. Rock‘n‘Roll je sprejel več pravil zvočne podobe iz Rythm and Blues glasbe, tako je Heavy Metal svoje korenine našel v Rock glasbi, predvsem v Blues Rock in Acid Rock glasbi. Glavni element te zvočne podobe je moč, ki se izraža na maksimalnem volumnu. To se posebno izraža na koncertih, kjer so ojačevalci zloženi v zvočni zid. Kompleksnost zvoka doseže kitara, ki je igrana kot glaven instrument. Za igranje kitare v tem žanru je potrebna obilica znanja. Kitara lahko nastopi v vlogi harmonije in melodičnosti ter opozicionalno v vlogi ritem instrumenta. Kitarske solaže pa so najpomembnješi element Heavy Metal kode (Weinstein, 1991: 23). Za razliko od Punk kode, ki poudarja enostavnost igranja instrumentov in s tem potencialno omogočanje igranja vsakomur, saj lahko vsakdo igra. To je bil tudi moto Punka. Za razliko od njega Heavy Metal kitarist drži distanco med oboževalci in njim. Kitarist se pojmuje kot heroj. Kitaro podpirajo bobni, ki so tudi posebni v tem okolju. Dostrikrat se zgodi, da izvajalec uporabi vse štiri okončine ob igranju. Heavy Metal bobnarski set se razlikuje od ostalih po tem, da uporablja dva bas bobna. Izrazita lastnost pa je sprememba tempa igranja, saj ta glasbeni žanr vsebuje več menjav ritma v določenem časovnem izseku. Bas boben podpira električna bas kitara, ki je tako kot električna kitara, igrana pod efekti, tudi distrozijo. S tem zvokom Heavy Metal zvok postane res težek, kar je tudi prevod besede. Ostali instrumenti niso del standardne kode. Ob teh instrumentih se pojavljajo klaviature. Te poudarjajo kitarske pasaže. Heavy Metal ni instrumentalna glasba, v smislu simfoničnega stila 19. stoletja, če ravno se mu z dramatičnostjo na nek svoj način približuje. Heavy Metal koda vedno vsebuje pevca. Ta ni pojmovan enako kot pri Pop glasbi. Heavy Metal način petja sovpada z instrumentacijo, oz. kot navaja Weinsteinova, pevec in instrumenti so v intimni povezavi (Weinstein, 1991: 25). Vokalist je individualist in ni mišljen kot del vokalne skupine. Simon Frith v delu “Towards An Aesthetic Of Popular Music” ugotavlja, da so Rock vokali relevantni za Heavy Metal vokale zaradi svoje močne emocionalne komponente. Navaja, “da ton vokalov pomembnejši kot artikulacija izbranega besedila. Lahko se identificiramo z pesmijo, tudi če ne poznamo besed, tudi če ne poznamo pevca, saj je zvok – ne besedila – na katere se takoj odzovemo.” (Weisntein, 1991: 26). Večina kritikov bi se tudi strinjala, da so besedila manj relevantna kot besede, temveč kot zvok. Značilnost vokalistov žanra je v tem, da mora biti vokal energičen in prezenten.

Vizualna dimenzija je tudi pomemben dejavnik podobe. Vizualni aspket v Heavy Metalu vključuje logotipe skupin, ovitke plošč, fotografije, nalepke, našitke in majice. Ob tem se vizualna dimenzija v svoji oblikiu izpostavi na koncertu, v podobi koncertnih kostumov, svetlobnih efektov, postavitve instrumentov na odru in koreografije. Vizualno dimenzijo tvorijo tudi naslovnice časopisov in video posnetki. Logotipi so edinstveni v tem okolju, saj skupine poudarjajo svojo avtentičnost prav preko njih, za razliko od Rock skupin, kjer se logotipi lahko menjujejo z vsakim novim projektom. Funkcija logotipov je enaka tistim od multinacionalnih korporacij. Z njim se doseže hitra identifikacija in značilen imidž predstavnika. Logotip predstavlja skupino na dva načina: vizualno in verbalno, večina njih pa predstavlja ime skupine v stiliziranih črkah. Če ravno ima vsaka skupina svoj logotip, so si ti podobni glede na subžanr. Lep primer za to je Black Metal, vendar so tukaj prišli tako daleč, da je njihova značilnost nerazapoznavnost v pisavi. V tem subžanru imajo logotipi s svojo kaligrafijo bolj likovno podobo, saj znak ni sestavljen le iz črk. Ob tem se pojavlja še ornament. Primarno pa se logotipi izogibajo okroglih tipografij, saj te izražajo mehkobo. Logotipi se pojavljajo na ovitkih plošč, so pa pomemben dejavnik pri prodaji majic, nalepk, našitkov in značk, saj je značilnost tega žanra v tem, da skupine večino denarja zaslužijo prav preko prodaje svojih artiklov na koncertih. Heavy Metal se je izkristaliziral v obdobju, ko je bil LP (long play – velika plošča – op. Jurij Kelhar) glaven medij za posneto glasbo, in ovitek plošče ni imel le marketinške funkcije, ampak je služil kot del popolne podobe rock kulture. Barve in podobe na ovitkih plošč izražajo moč, ki jo dopolnjujejo logotipi. Dominantna barva je črna, ki služi tudi kot podlaga za ostale barvne nianse. Njej sledi rdeča. Za kolorit na ovitkih na splošno so značilne intenzivne barve. Pop glasba daje poudarek fotografijam izvajalcev na ovitkih plošč, medtem ko Heavy Metal poudarja ikonografijo iz grozljivk, gotskih zgodb, kot gradovi v mesečini, ter heroičnih podob izmišljenih junakov. Člani so dostikrat prikazovani kot bikerji (bikerji so specifična subkultura – op.a.). Heavy Metal okolje si je sposodilo imidž od bikerjev, hkrati pa bikerji poslušajo Heavy Metal. Koncertno podobo light showa si je Heavy Metal okolje sposodilo od psihadeličnih skupin v Veliki Britaniji in San Franciscu, kasneje pa, kot navaja Weinsteinova, je prav Heavy Metal industriji koncertnih luči pripomogel k širitvi. Na koncertih se tako pojavljajo močne barvne luči, megla, stroboskopi in laserski žarki. Svojo identifikacijo je okolje našlo tudi v video posnetkih. Ti se prično pojavljati po letu 1980. Prvotni video spoti so bili posnetki koncertov, vendar je video v subkulturi pomenil le dodatek h končni podobi, kar je pomenilo plošča, živ nastop in video posnetek. Vedeti moramo tudi, da Heavy Metal glasba ni bila presentna na televiziji, šele ob pojavu MTV se je to omogočilo, in tudi tukaj je Heavy Metal zasedel le majhnen delež predvajanja. V osemdesetih je bil na tem televizijskem programu predstavljen v oddaji “Headbangers Ball”. V sedanjosti posebne oddaje o glasbi na tem televizijskem kanalu ni.

Verbalna dimenzija je tudi pomembna za okolje, saj skupaj z zvočno in vizualno tvori celoto. Odslikava se preko imen skupin, naslovov albumov in besedil, ki so v medsebojnem pomenskem prepletu. Kontekstualno analizo imen skupin moramo sprejeti z dejstvom, da so se prvotne zasedbe oblikovale znotraj Rock kod, ki so poudarjale kolektivnost, kot denimo Rolling Stones. Heavy Metal skupine generalno sprejemajo Rock konvencijo, in svoja imena ne predstavljajao v naslovu skupine. Če pa se le to pojavi, kot primer Ozzy Osbourne, ki je zasedbo imenoval Ozzy, je to posledica aktivnosti določenega člana v skupini pred tem, v tem primeru Black Sabbath, in njegovem kasnejšem udejstvovanju s samostojnim projektom. Ne pojavi se pa polno napisano ime, kot je to primer pri popularni kulturi. Večina imen skupin Heavy Metal žanra se nanaša na teme uničenja in kozmičnega zla (Weinstein, 1991: 33). Vso razsežnost imen bomo videli kasneje, ob predstavitvi žanrske raznolikosti. Res pa je, da se skupine distancirajo od flower power (hipijevsko gibanje v šestdesetih – op.a.) pojmovanja in gibanja, ki je prakticiralo predvsem novodobno duhovnost. Imena Heavy Metal skupin predstavljajo svojo moč, to je moč sil kaosa in moč igranja z temi silami. Naslovi plošč in pesmi predstavljajo enak pomen kot imena skupin. Analizo Heavy Metal besedil je treba interpretirati v kontekstu, ne pa v dobesednem pomenu. V žanru se prepletata dve temi, v obliki binarne opzicije: dionizem in kaos. Dionizem izhaja iz grškega boga Dioniza (bog vina) in Kaosa (ki izhaja iz sebe) (Weinstein, 1991: 36). Te teme, skupaj z zvočno kuliso predstavljajo neskončen boj za žanr in njegovo borbo proti “varnosti” družbe. Dionizijske teme se pojavljajo skozi tekste, ki opisujejo spolnost. Spolnost se v subkulturi obravnava s spoštovanjem. Teme kaosa pa se oblikujejo v relaciji bojevanja dobrega in zlega na zemlji. Diskurs kaosa v Heavy Metal besedilih vsebuje zanimanje za nered, konfliktne opozicije in kontradikcijo. Te teme vključujejo podobe pošati, groteske, uničenja, in govorijo o nepravici, uporništvu in smrti (Weinstein, 1991: 39). Treba je vedeti, da Heavy Metal ni izumil tem kaosa, sposodil si jih je iz različnih kulturnih oblik, ki so jih že vključevale. Glaven vir pa so nedvomno podobe in retorika kaosa v religiji, predvsem z judovsko-krščansko tradicijo. Heavy Metal je našel kaos tudi v sekularni zabavi. Literatura, predvsem dela A.A. Poa in J.R.R. Tolkiena so inspirirala pisce besedil.

Weinsteinova pravtako okarakterizira Heavy Metal subkulturo, kot mehanično solidarnost, ki jo je opredelil Durkheim. Avtorica navaja, da je ženski spol nedominanten v tej subkulturi. Morda res, hkrati pa je treba upoštevati dejstvo, da so ženske zastopane enakopravno na področju udejstvovanja v subkulturi. V glasbenem smislu smo bili priča več skupinam, ki so vključevale člane, bodisi samo ženskega spola, ali pa obstajajo zasedbe, kjer se prepletata ženski in moški spol. Res pa je, da je ženski del poslušalstva v manjšini. Durkheim mehansko solidarnost obravnava kot enotnost, ki temelji na podobnosti. Skrajnost mehanske solidarnosti opisuje na naslednji način: Solidarnost, ki izvira iz podobnosti, doseže višek, ko kolektivna zavest popolnoma obda našo celotno zavest in v vseh točkah z njo sovpada. Vendar je v tem trenutku naša individualnost enaka ničli. To je mogoče prenašati le, če vzame skupnost od nas majhen davek (Haralambos, 1999: 192). Želja po združevanju (v Durkheimovem smislu) je centralnega pomena za Heavy Metal subkulturo, po avtoričinem mnenju. Hkrati navaja, da želja po združeavnju ni tako močna, da pa se ta solidarnost pojavlja v manjših skupinah, največkrat prijateljih, ki debatirajo o pojavu, predvsem glasbi. Navaja tudi, da so pripadniki Heavy Metal subkulture politično neaktivni, oz. da jih politika ne zanima, zanimajo pa jih predvsem hedonistične teme. Združevanje se pokaže predvsem na koncertih (Weinstein, 2000: 135).

Različne Heavy Metal subkulture so se v osemdesetih razvile po vsem svetu, prednjačijo pa Brazilija in Mehika, posebno mesto pa je doživela tudi Poljska, kjer je Heavy Metal popularen, sama subkultura pa funkcionira v svojem pomenu. Vedeti moramo, da je Poljska tudi veliko tržišče, svoje provincionalnosti pa so se otresli že v osemdesetih, v večjem obsegu pa s spremembo sistema. Tudi določeni akterji so se uveljavili v svetovnem merilu, predvsem tisiti iz Death Metal žanra. Specifično obliko je imel žanr v Jugoslaviji, kjer smo bili priča licenčnim izdajam vseh pomembnejših predstavnikov žanra. Heavy Metal se v Sloveniji pojavi že koncem sedemdesetih, prva Heavy Metal skupina so bili Pomaranča. Že od druge polovice osemdesetih pa lahko predstavniki subkulture spremljajo koncerte ekstremnejših žanrskih oblik. Sedaj pa več o žanrskih oblikah.

“V najslabšem primeru je Heavy Metal banalna, klišejska ropotija za sprevržene mladce. Toda v najboljsem primeru je lahko Heavy Metal s svojimi podzvrstmi fantastično osvobajajoč, katarzičen, brezmejno zabaven, plah in dober za odpiranje zamašenih sinusov”. (New Musical Express, 1991)

Heavy Metal, kot glasbeni stil, se je izoblikoval v zgodnjih sedemdesetih, iz širšega kulturnega koneksta Rock glasbe, kot izrastek iz Rock‘n‘Rolla okrog leta 1950. Rock‘n‘Roll in Rock glasba sta preobširna za stilsko delitev, potrebno ju je definirat v polju širše glasbene kulture, ki vključuje razširjenost žanrov in manj kristaliziranih glasbenih formacij.

Heavy Metal se, za razliko od Rock glasbe, ločuje po besedilih. Kot primer Deena Weinstein omenja zasedbo AC/DC, in njihovo skladbo “Let There Be Rock”. Avtorica navaja, da je bil za avstralske AC/DC Rock‘n‘Roll erupcija, v smislu nove glasbe, in ne toliko produkt nesenzibilne in kontinuirane evolucije glasbenih form. Rock‘n‘Roll je bil nekaj popolnoma novega, ko je vzniknil leta 1955. (Weinstein, 2000: 11). Rock‘n‘Roll je nastal iz spoja črnske in bele glasbe, Za belsko se dojema pop forma in njena razpoznavnost v ekonomskem smislu, medtem ko črnska glasba bazira na Bluesu. Pod belsko glasbo lahko razumemo defincijo Popa, Blues sam pa je kompleksna glasbena zvrst, ki ekspresira radosti in žalosti Afro-američanov.

Erupcija Heavy Metal glasbe se je začela med leti 1969 in 1972. Nihče ne more za trdno odgovoriti na vprašanje točnega nastanka glasbenega stila. Weinstein navaja, da se je glasbena forma izkristalizirala do sredine sedemdesetih let (Weinstein, 2000: 14). Dodaja, da so se določene glasbene kode zvrsti začele pojavljati pri zasedbah sporadično, kot stil pa se je Heavy Metal izoblikoval sredi sedemdesetih v ZDA in Veliki Britaniji. Tako ima Heavy Metal več smeri nastanka in razvoja. Američani trdijo, da je bila glasbena zvrst ustanovljena preko delovanja Hard Rock zasedbe Led Zeppelin, ki so bili popularni v ZDA dvajset let. Britanci navajajo, da so kot začetniki glasbenega stila relevantni Black Sabbath. Večina avtorjev pa smatra, da sta obe skupini pomembni za nastanek Heavy Metal glasbene zvrsti. To se zgodi z prvima izdajama omenjenih avtorjev, ki obe vključujeta značilnosti forme glasbe: zvočno, vizualno in verbalno kodo.

Robert Walser opredeljuje v knjigi “Running With The Devil - Power, Gender And Madness In Heavy Metal Music”, Heavy Metal kot potencirano moč. Sam navaja, ciitrano: Bil sem povabljen, da poiskušam z moje strani razložiti kaj je Heavy Metal glasba. Najprej, Heavy Metal je moč…- Rob Halford (Judas Priest). (Walser, 1993: 1). Heavy Metal vključuje množico glasbenih diskursov, socialnih praks in kulturnih pomenov, ki pa se vse gibljejo okrog konceptov, podob in doživetij moči. Moč in intenziteta je razvidna v imenih zasedb v različnih načinih. Npr. skupine, ki jih povezuje električna in mehanična moč: Tesla, AC/DC, Motorhead, nevarne ali neprijetne živali: Ratt, Scorpions, nevarni ali neprijetni ljudje: Twisted Sister, Motley Crue, Quiet Riot ali nevarni in neprijetni objekti: Iron Maiden.

Heavy Metal je primarno zmes dveh virov: Blues Rocka in psihadelične glasbe. Struktura glasbe izvira iz ameriškega urbanega elektrificiranega Bluesa, z izvjalci kot Muddy Waters in Howlin‘ Wolf. V Veliki Britaniji pa so na nastanek zvrsti vplivali Yardbirds, z svojimi kitaristi: Eric Clapton, Jeff Beck in Jimmy Page, ki so iskali vplive v črnski Blues glasbi, niso pa je skopirali. Za razvoj stila je bil pomemben tudi Jimi Hendrix, ki je pomembno vplival v smislu psihadelične glasbe, in predvsem vizualnega učinka. Za psihadelično glasbo so značilna misteriozna, “drug-trip” besedila (besedila pod vplivom psihotropnih sredstev - op. a.). Jimi Hendrix ni doživel vzpona glasbene zvrsti, je pa pomembno vplival z svojo karizmo in talentom, v smislu glasbene prokreacije ter vizualnim koloritom, tako oblačil kot odrskih luči.

Psihadelični vpliv je mogoče razbrati tudi v zgodnjih Judas Priest, ki so kasneje porevzeli formo Heavy Metal žanra. Skupina je nastala leta 1969, v Veliki Britaniji, dve leti kasneje pa se jim pridruži karizmatični Rob Halford. Njihov prvenec “Rocka Rolla” izdan 1974, sodi v okvir tako imenovane psihadelične glasbe, njihovi naslednji projekti pa so zaznamovani z Heavy Metal-om, začenši z drugo ploščo “Sad Wings Of Destiniy”, izdani dve leti kasneje. Za pionirje zvrsti je potrebno omeniti tudi Motorhead, in njegovo gonilno silo, Iana “Lemmya” Kilminstra. Najprej je deloval v zasedbi Hawkwind, predtem pa pomagal kot roadie (delovna sila na koncertih - op.a.) Jimi Hendrixu. Za Hawkwind je bil značilen Psychedelic Rock, Motorhead pa so nastali leta 1976, kot izvedenka imena pesmi zasedbe Hawkwind. Z primerjavo originala in cover verzije (priredba - op. a.) so dokazali, da Heavy Metal ni kontinuiteta z psihadelično glasbo (Weinstein, 2000: 17). V ZDA je podoben korak ubral Ted Nugent, ki je leta 1976 izdal album “Free For All”. Za glavne predstavnike psihadelične glasbe je treba omeniti Pink Floyd, ki so (bili) znani predvsem po spektakularnih lučnih nastopih in besedilih. Primerjavo med njimi in Heavy Metal-om je zaznamovala prav izdaja “Dark Side Of The Moon”, če ravno je album “The Wall” glasbeno bližji Heavy Metalu.

Sam pojav imena, kot ga razumemo v tem kontkestu, izvira iz kritike koncerta zasedbe Black Sabbath, kjer avtor opredeljuje, da oni niso samo “Rock Music”, marveč, da zvenijo kot hrup padajoče kovine. (Weinstein, 2000: 19). Pravtako bi lahko omenili delo “Naked Lunch” oziroma novelo “Nova Express”, kjer nastopa oseba “Uranium Willy, the heavy metal kid” Williama Borroughsa (Christe, 2003: 10), in tudi film “Easy Rider”, kjer zasedba Steppenwolf v svoji pesmi “Born To Be Wild” omeni Heavy Metal. Skladba je postala himna bikerske subkulture. Kasneje je Heavy Metal subkultura prevzela vizualno podobo bikerjev, ter prišla do te točke, kjer motorno kolo nastopi kot rekvizit na odru, pri primeru zasedbe Judas Priest.

Tukaj bi bilo potrebno izpostaviti tudi razlikovanje med Hard Rockom in Heavy Metalom. Za prvega, katere pomembnejši predstavniki v tem časovnem izseku, so bili Aerosmith in Kiss, je značilna predvsem melodičnost petja. Hard Rock se je obdržal do danes, a ga v tem trenutku definirajo kot Lite Metal (lahek - op. a.), razširjen pa je predvsem v ZDA. O tem več kasneje.

Alice Cooper pa se razlikuje v tem, da je glasbi dodal groteskno estetiko, za katero je našel navdih v grozljivkah. Svojo vizualno podobo na koncertih je podkrepil z francoskim teatrom, “krvjo”, Podobno obliko, vendar nekoliko drugačno, so predstavljali Kiss, znani predvsem po megalomanskih nastopih in poslikavah obraza, kot v gledališču. Kiss so bili protagonisti šova, ideje za svoje delovanje pa so celo dobili pri projektih Nase, kot polet na luno. Prve tri plošče: “Kiss”, “Hotter Than Hell” in “Dressed To Kill” so izšle v zlati nakladi, v ameriških nakladah seveda. Znani so predvsem po tem, da so bili zraven glasbe tudi marketinško orientirani. Ian Christie v svojem delu “Sound Of The Beast” navaja, da so prodajali majice, kreirali lutke svojih lastnih podob, proizvajali svoje žvečilne gumije, izdajali strip pod okriljem Marvela, in imeli celo svoj lasten model fliperja (Christe, 2003: 19).

Deep Purple so predstavniki Hard Rock glasbe, ki so zelo pomembno vplivali na nastanek žanra, seveda upoštevaje Led Zeppelin in Black Sabbath. Na vse te tri zasedbe pa so vplivali Cream. Trio, ki je igral distorzirani Blues, a trajal prekratek čas, je znan predvsem po udejstvovanju Erica Claptona. Christe navaja, da so Heavy Metal prostor zasedli Black Sabbath, ki so ujeli substanco glasbe, medtem pa so Led Zeppelin in Deep Purple prispevali k oblikovanju žanra s svojo erotičnostjo.

Za obdobje konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let je bilo značilno, predvsem v Hollywoodu, da so nekateri filmski igralci pristopili k Church Of Satan. Black Sabbath so bili oproščeni malikovanja hudiča, medtem ko je kitarist Led Zeppelin, Jimmy Page, imel opravka s sodiščem zaradi svoje vpletenosti v ezoteriko angleškega heretika Aliester Crowleya. Kitarist Deep Purple, Ritchie Blackmore, kasneje znan tudi kot vodilna sila Rainbow, je nosil črno čarovniško kapo (Christe, 2003: 12).

V tem obdobju sta skupini Led Zeppelin in Black Sabbath imeli tudi dva hita, upoštevaje Rock okolje. “Stairway To Heaven” - Led Zeppelin in “War Pigs” - Black Sabbath. Led Zeppelin so svoj hit vrteli celo po radiu, “War Pigs” pa je imel kataklistično konotacijo. Značilnost Deep Purple je predvsem njihova razpoznavnost v igranju. Njih ni mogoče definirat kot Heavy Metal, saj so po mnenju novinarjev spadali kot zelo velik Rock‘n‘Roll band, kar je njihov klaviaturist tudi izjavil za angleško specializirano Rock revijo Kerrang! deset let kasneje: “Nikoli nismo nosili netov ali se slikali z krvjo v ustih. To je OK, to je za ljudi z drugačnim glasbenim stilom od naše” (Christe, 2003: 13). Za Heavy Metal okolje so pomembni predvsem po svoji skladbi “Smoke On The Water”, ki je prvi riff (kitarski prijem, akord - op.a.) za klasičnega Heavy Metal kitarista. Deep Purple so v leta 1970 izdali ploščo “Machine Head”, leta 1972 pa “In Rock”, znani prevsem po naslovnici, kjer so spomeniku ameriških predsednikov, zamenjali njihove podobe z lastnimi. Ian Christe navaja, da sta ta dva albuma pomembna za Heavy Metal okolje, saj vključujeta “state-of-the-art heaviness”, kar bi po Walserju tudi lahko definirali kot svojstveno ekspresionistično moč. Značilno za prva leta obstoja žanra je v tem, da so Black Sabbath presegli magično mejo miljon prodanih plošč. Ian Christe navaja, da se zasedba tudi po tem ni spremenila, pač v smislu - če prodamo dovolj, dajmo glasbo omehčat, bomo prodali še kaj več. Black Sabbath so tudi s svojimi naslednjimi albumi osali zvesti lastnemu glasbenemu izrazu. Nadaljevali so svojo začrtano pot. Leta 1971 izdajo “Master Of Reality”, ki je doživel tudi single (mala plošča - op.a.) “Sweet Leaf”. Znani so bili po svoji morbidnosti, ki se kaže v pesmih kot “Children Of The Grave” in “Into The Void”. Z svojima ploščama “Vol. 4” in “Master Of Reality” so bili celo na Billboardovi Top 20 lestvici v ZDA, kar je botrovalo spremenjenemu načinu življenja.

Aktivnost Deep Purple je bila izrazita do leta 1975, ko jih je zapustil Ritchie Blackmore, in ustanovil mitološko inspirirano skupino Rainbow. K njej je pridobil takrat še mladega pevca Ronnia Jamesa Dia. Dio si je izkušnje nabiral v Elf. Kasneje si je Dio pridobil tudi mesto pevca v Black Sabbath, natančneje koncem sedemdesetih, ko je zamenjal Ozzy Osbournea, ki se je odločil za samostojno kariero. Black Sabbath so takrat izdali ploščo “Heaven And Hell”, še pred tem pa doživeli svoj višek z albumi: “Paranoid”, “Never Say Die” in “Technical Ecstasy”.
Za celotno obdobje je treba omeniti, da se je v tem času oblikovalo mnenje, kaj je Heavy Metal. Žanr še ni bil do potankosti stilsko definiran. Čutiti je bilo moč vplive predvsem iz Hard Rocka in drugih oblik distrozirane kitarske glasbe, ki jih je podkrepila iznajdba kitarskih ojačevalcev z lampami, različnih proizvajalcev kot Marshall in Orange. Za obdobje pred tem je bila kitarska amplifikacija podobna Beatlesom.

Glavni predstavniki, ki pa niso definirani kot Heavy Metal, so pa nanj vsaj posredno vplivali so bili: Alice Cooper - “Killer” 1971, Blue Cheer - “Vincebus Eruptum” 1967, Blue Oyster Cult - “Tyranny And Mutation” 1973, Deep Purple - “Machine Head” 1972, Flower Travellin‘ Band - “Satori” 1972, Hawkwind - “Hall Of The Mountain Grill” 1974, Jimi Hendrix - “Electric Ladyland” 1968, King Crimson - “Starless And Bible Black” 1974, Led Zeppelin - “IV” 1971, Queen - “A Night At The Opera” 1975, Rush - “2112” 1976, The Stooges - “Raw Power” 1973, Thin Lizzy - “Jailbreak” 1976, MC5 - “Kick Out The Jams” 1969. (Christe, 2003: 16)

V drugi polovici sedemdesetih se je Heavy Metal okolje natančneje definiralo. Gre predvsem za stil glasbe z dvema kitarama, ritem in solo sekcijo, ki se medsebojno prepletata. Značilni začetni predstavniki takšnega načina igranja, ki kasneje postane dominanten, kar se tiče komponiranja glasbe, so bili Judas Priest iz Velike Britanije in Scorpions iz Hamburga (Nemčija). Tudi besedila so bila manj abstraktna. Dotikala so se življenskih tem, oblik zaznavanja ceste/ulice, kar je moč čutiti v način izražanja, ki postane intenzivnejše, bolj direktno in “agresivno”. V tem obdobju tudi nekatere Hard Rock skupine presedlajo na Heavy Metal. Vzniknejo nove zasedbe, ki kasneje pomembno vplivajo na definiranje žanra. Najpomembnejši predstavniki tega novega obdobja so bili: AC/DC, Judas Priest, Kiss, Rainbow, UFO in drugi.

Glavni predstavniki Punk Rock glasbe, ki so imeli vpliv na Heavy Metal so bili: Black Flag - “Everything Went Black” 1982, The Clash - “The Clash” 1979, The Damned - “Damned, Damned, Damned” 1976, The Fall - “Live At The Witch Trials” 1979, Germs - “GI” 1979, Plasmatics - “New Hope For The Wrecked” 1980, Ramones - “Ramones” 1976, Ramones - “Rocket To Russia” 1977, Sex Pistols - “Never Mind The Bollocks, Here‘s The Sex Pistols” 1977, X - “Los Angeles” 1980 (Christe, 2003: 31).

Leta 1977, so Motorhead izdali prvenec “Motorhead” pri Sniff Reocrds, ki se je tudi proslavila z izdajami The Damned. Motorheadom, katerih dedikacija ekstremnim glasbenim formam, je pomenila protiutež Punk struji in jo na nek način celo pomehkužila. Vendar je potrebno izpostaviti, da je prav Ian “Lemmy” Kilmister prijateljeval z Wendy O. Williams, ki je pela pri The Plasmatics, Punk Rock zasedbi, kasneje pa nadaljevala samostojno kariero pod imenom WOW, ki je bil orientiran kot Punk Rock Metal skupina. Trdil bi lahko, da ni šlo za rivalstvo med Punk in Heavy Metal srenjo. Šlo je predvsem za so-obstoj obeh glasbenih formacij. Kasneje so Motorhead sodelovali tudi z angleškimi Girlschool in skupaj izdali malo ploščo “St. Valentines Day Massacre”. Girlschool so znane predvsem po tem, da se pojavijo kot prva Heavy Metal zasedba, ki ne vključuje članov moškega spola. Kot sem že omenil, je Ian Kilmister začel svojo glasbeno pot kot roadie pri Jimi Hendrixu, se kasneje pridružil Hawkwind, psihadelično Rock orientirani zasedbi in kasneje ustnovil Motorhead. Z svojo karizmatično podobo je pomembno vplival na celotno okolje žanra. Z svojimi obraznimi bradavicami in izgubljenimi zobmi je vplival na način, da je izpostavil videz grdega in vplival na zvezdniško lepoto, kot antitezo lepega. Z svojim načinom oblačenja (kavbojska srajca, pas z metki, jeans jakna, Motorhead našitki) je vplival na celotno delovanje Heavy Metala in njegove vizualne podobe. Motorhead so zasedli prostor med Black Sabbath in eksplozijo Punka. Z svojim načinom igranja, temelječim predvsem na prezentni bass kitari (Lemmy Kilmister je basist in pevec Motorhead - op.a.), distorizarni kitari in dvojnem bas bobnu. Motorhead so se v svojih tekstih izogibali političnim temam in mističnim herojem. Svojo sporočilnost so oblikovali skozi frazo “sex, drugs and rock‘n‘roll”. Njihove plošče: “Overkill”, “Bomber” in “Ace of Spades” so prišle na angleško glasbeno lestvico, impresirale množico fanov (oboževalcev - op.a.). To so dosegli brez spreminjanja glasbene forme. V začetnem obdobju so Black Sabbath izumili Heavy Metal, Judas Priest so mu dali svežino, Motorhead pa resničnost. Tako opremljen je Heavy Metal “pojedel” Punk in nadaljeval svojo pot naprej.

Na nastanek žanra ali točneje NWOBHM, predvsem v Veliki Britaniji, je vplivala velika brezposelnost koncem sedemdesetih let, ki je takrat znašala okrog 20%. To je bilo najtežje obdobje v Angliji po drugi svetovni vojni, angleški imperij je potreboval kreativne sile vseh vrst (Christe, 2003: 30). Punk je definiral polje glasbenega izražanja v smislu, da si lahko vsak sam ustvari svoj band, da lahko začne glasbeno založbo v svoji garaži. Govorimo o tako imenovanem do-it-yourself system (naredi sam sistem - op.a.), kar je kasneje vplivalo na množico zasedb in založb. Ni šlo toliko za to, ali znaš igrati in peti, šlo je predvsem za priti na oder in izraziti svojo idejo. In na koncu koncev tudi sebe ovekovečiti na vinilni plošči. Založbe, ki bi jih lahko označili kot tisto, kar je definiralo pomen “novega vala angleškega Heavy Metal” so Neat Records, Heavy Metal Records in Music For Nations iz Londona. Neat Records je pričela z izdajami manj znanih glasbenih skupin, vsaj v tistem času, in oblikovala trg glasbenega dogajanja. Za njo so tedaj snemali tudi Venom, angleži iz severa Anglije, katerih drugi album “Black Metal” je s svojim naslovom botroval nastanku podžanra par let kasneje. Logika založbe Neat Records je temeljila na konstantnem izdajanju plošč, katerih naklada pa ni presegla par tisoč izvodov, in mini hitov. Kot navaja Christe, so bili Raven eden nositeljev delovanja založbe. Svojo prvo malo ploščo so imenovali “Don‘t Need Your Money”. Niso dosegli izdaje pri major založbi (multinacionalna založba, kot denimo EMI, Sony … - op.a.). Biti neodvisen in majhen je pomenilo biti “cool”, glasbeni časopisi so podpirali neodvisne založbe, tako, da so jih podpirale tudi trgovine in tako je množica majhnih skupin prišla do poslušalcev. Ta temeljni način delovanja Heavy Metal založb obstaja še danes, kar vpliva na množico založb, in še večje število nosilcev zvoka, kar je hkrati botrovalo na razširjenost žanra in kvalitativnost samih izvajalcev. Koncu koncev pa kvantiteta izvajalcev vpliva na kvalitativnost “pionirjev” subžanra, ki definirajo sam glasbeni stil, in ne glede na popularnost žanra, ostajajo relevantni za zgodvino glasbenega gibanja. Izraz “New Wave Of British Heavy Metal” se je izoblikoval v specializiranih glasbenih časopisih kot Sounds in New Musical Express, izpostavil pa ga je novinar Geoff Barton v publikaciji Sounds (Christe, 2003: 33), če ravno se je sam pojem izoblikoval že prej, vsaj temelječ po izjavi Johna Gallagherja iz Raven.

Eden izmed pomembnejših predstavnikov NWOBHM so Iron Maiden in Def Leppard. Def Leppard so s svojim prvencem “On Through The Night” podali bazo melodičnosti v glasbi. Glasba ni toliko bazirala na treh akordih, kar je tudi značilno za Punk, temveč je vsebovala različne plasti kitarskega igranja, ki je temeljilo predvsem na melodijah, solo pasažah in kompleksni glasbeni strukturi, ki bi jo lahko mogoče primerjali s klasično glasbo. Za najznačilnejšega predstavnika melodičnega Heavy Metala veljajo predvsem Iron Maiden. Ian Christe navaja, da se je nihov pevec Paul Di‘Anno rekrutiral iz skinheada (obritoglavec - op.a.). Za njih je značilno predvsem to, da so igrali desetkrat več not kot ostale zasedbe. Svoj vpliv so poiskali v mističnosti Judas Priest in se navezovali na Punk s svojo “agresivno” glasbeno kuliso. Basist Steve Harris pa velja za pomembnejšega predstavnika nasploh. S svojim načinom igranja bas kitare, ki temelji na agresivnosti in melodičnosti, je definiral skupino. Pogodbo za snemanje plošč so dobili že leta 1976, če bi le postali Punk, a to zavrnili, saj jim je pomenilo biti Heavy Metal več, saj v smislu igranja pod vplivom Judas Priest. Svoj prvenec, “Iron Maiden”, so tako izdali leta 1980. Pravtako so s svojo naslovnico male plošče “Sancturay” vplivali na takratno angleško politično sceno. Uporabili so podobo Margaret Thatcher, ki je trgala flyer (letak - op.a.) z znakom Iron Maiden. Britanska vlada se je odzvala na ovitek in zahtevala črno nalepko čez sliko. Za njene težave z vladanjem, oz. njenim načinom “težke roke” so jo britanski časopisi označili kot “Iron Maiden” (Christe, 2003: 36). Skupaj s Saxon, Def Leppard in Motorhead so tvorili jedro NWOBHM.
Leta 1980, po desetletnici izdaje plošče “Paranoid” skupine Black Sabbath, ki je bila takrat ponovno izdana, so Iron Maiden zasedli četrto mesto na lestvici. V avgustu istega leta je revija Sounds pomagala promovirati koncert imenovan “Monsters Of Rock”, na katerem so nastopili Judas Priest, Saxon, Scorpions, Rainbow, Riot, April Wine. Zbralo se je 60.000 oboževalcev na posestvu gradu Donnington. Festival je bil označen kot prvi Heavy Metal festival. Pravtako je treba omeniti, da se je specializiran Heavy Metal tisk pojavil leta 1981, ko izzide prva številka revije Kerrang!, ki jo je izdala hiša revije Sounds. Pred tem so Heavy Metal članki, recenzije in intervjuji dobivali svoj prostor v tem časopisu. Govorimo o revijah izdanih v angleškem jeziku. Na nizozemskem je izhajala revija Aardshock, specializirana samo za Heavy Metal. Več o glasbenem tisku kasneje.

Pomembnejše plošče, ki so zaznamovale obdobje popularizacije novega vala angleškega Heavy Metala so: AC/DC - “Highway To Hell” 1979, Angel Witch - “Angel Witch” 1981, Def Leppard - “On Through The Night” 1980, Diamond Head - “Lightning To The Metal” 1980, Girlschool - “Hit And Run” 1981, Iron Maiden - “Iron Maiden” 1980, Iron Maiden - “Killers” 1981, Judas Priest - “British Steel” 1980, Motorhead - “Ace Of Spades” 1980, Motorhead - “Overkill” 1979, Raven - “Wiped Out” 1982, Saxon - “Denim And Leather” 1981, Saxon - “Wheels Of Steel” 1980, Various Artists - “Metal For Muthas” 1980 (Christe, 2003: 41).

Leta 1980 so Američani izvolili Ronalda Reagana, ki je zastopal konservativno strujo. V tem obdobju je že bilo čutiti kolaps Punk fenomena, predvajal pa se je tudi doukmentarec “The Decline Of Western Civilization”, kjer si je Darby Crash, pevec Punk zasedbe Germs, rezal kožo. Film je predstavljal antiavtoritarno držo določenega sloja ameriške družbe, Punk glasba pa se je skomericializirala. Med najdejavnejšimi podporniki glasbenega gibanja je bil Brian Slagel, bodoči lastnik založbe Metal Blade Records, ki je pričel svoje delovanje kot tape trader (zbiratelj demo posnetkov neuveljavljenih skupin - op.a.). Omeniti je treba, da se je Heavy Metal, vsaj v svojem začetnem obdobju, pa tudi kasneje, pač v smislu še neuveljavljenih subžanrov, širil predvsem in le preko presnemavanja posnetkov, bodisi plošč, natančneje pa demo posnetkov, posnetih vaj, tako imenovanih “rehearsals” in živih nastopov. Treba je omeniti, da je takrat Heavy Metal prednjačil predvsem v Evropi. Evropa je postregla z množico novih zasedb. Ameriška scena, se je formirala predvsem v Kaliforniji (Los Angeles in San Francisco), je v začetku osemdesetih postregla z množico zasedb in hkrati začetkom formiranja različnih subžanrov. V San Franciscu so v tem času obstajali Yesterday and Today (Y&T), ki jih je oblikoval trši zvok, kot večino Hard Rock zasedb. Imidž skupine ni toliko temeljil na videzu, kot denimo New Yorški Kiss ali Alice Cooper, ki prihaja iz Kalifornije. Okrog Y&T so se zbirali mladi iz San Francisca, kar je botrovalo nastanku Bay Area scene, z zasedbami kot Exodus, Possessed in druge. V Los Angelesu so se v tem času formirali Motley Crue, ki so s svojim prvencem “Too Fast For Love”, izdanim 1981, dejansko formirali na novo LA (Los Angeles) sceno. Plošča, izdana v samozaložbi, jim je dejansko prinesla pogodbo z Elektra Records kasneje, ki so jo utemljili z izdajo “Shout At The Devil” leta 1983. Omeniti je treba, da so Motley Crue pričeli nastopati zastonj po lokalnih klubih, z zasedbami kot Ratt, Quiet Riot and Dokken.

Leta 1982 izide tudi prva kompilacijska plošča “Metal Massacre”, ki je predstavljala mlade zasedbe iz Kalifornije, na njej pa se predstavijo tudi Metallica, ki kasneje vplivajo na celotno delovanje Heavy Metala, in skupaj s sodobniki utemljijo Speed/Thrash Metal. Danes bi jih težko definirali kot klasičen Heavy Metal, vendar obstajajo kot nekakšen arhetip nepoznavalcu žanra. Z izdajo kompilacijskih plošč “Metal Massacre” se je formirala založba Metal Blade Records, ki je in še deluje kot indie label (neodvisna založba - op.a.). S temi kompilacijskimi izdajami se je tudi širil vpliv amereiškega Heavy Metala v Evropi, ki je do tedaj bila prežeta z NWOBHM skupinami. Te zasedbe so različni avtorji kasneje definirali kot klasičen Heavy Metal.

V Los Angelesu so nastali tudi Van Halen, eden pomembnejših predstavnikov žanra, predvsem v smislu kvalitiativnega načina interpretacije. S tem se je tudi Heavy Metal oddaljil od treh akordov, kot je bilo to značilno za Punk. Van Halen so delovali v Los Angelesu, kot tudi Motley Crue, bili pa so znani po bratih Van Halen (Eddie in Alex), katerih starši so emigrirali v ZDA iz Nizozemske in karizmatičnim pevcem Davidom Le Rothom, ki je kar sodil v Hollywood s svojo fitnes podobo in svetlimi lasmi. Na odru je to tudi dobro izkoristil. Je pa res, da se je v kasnejšem obdobju scena širila predvsem v San Franciscu. Los Angeles in Hollywood je pač produciral preveč zasedb, katerih samopodoba je temljila bolj na videzu in spektakularnosti živih nastopov. Tukaj bi mogoče omenil W.A.S.P., ki so v veliki meri uporabljali pirotehniko na odru, saj je njihov pevec bil zaposlen v pirotehnični službi.

Plošče, ki so definirale začetke ameriškega Heavy Metala: Lita Ford - “Out Of Blood” 1983, Motley Crue - “Too Fast For Love” 1981, Ozzy Osbourne - “Blizzard Of Ozz” 1980, Ozzy Osbourne - “Diary Of A Madman” 1981, Quiet Riot - “II” 1979, Ratt -”Ratt EP” 1983, Riot - “Fire Down Under” 1981, Twisted Sister - “Under The Blade” 1982, Van Halen - “I” 1978, Van Halen - “Women And Children First” 1980, Various Artists - “Metal Massacre” 1982, Y&T - “Earthshaker” 1981 (Christe, 2003: 53).

V New Yorku so bili v tem času dejavni Riot in Twisted Sister, ki so kasneje nadaljevali kariero v Veliki Britaniji. V tem obdobju se je pojavil tudi Heavy Metal fanzin kot specifika. O fanzinski sceni obširneje kasneje, omeniti pa je treba, da ni bil le Kerrang! edino sredstvo obveščanja. Pojavi se nov časopis: Metal Forces. Pravtako je treba izpostaviti prvi festival na ameriških tleh. Sponzoriran je bil s pomočjo Steva Wozniaka, ki je bil eden od ustanoviteljev Apple Computers. Festival je potekal v San Bernardinu, Kalifornija, na njem pa se je zbralo 300.000 obiskovalcev v štirih dnevih. Nastopili so U2, The Pretenders, David Bowie, Man At Work, The Clash in drugi. V dnevu posvečenem Heavy Metal glasbi, to je bilo v nedeljo, pa je bilo zbranih 600.000 oboževalcev (Christe, 2003: 76). Na tem koncertu, se je karizmatični pevec Judas Priest Rob Halford, zaletel s svojim motorjem v steno Marshall ojačevalcev. Z tem so Judas Priest končali tudi svojo ameriško turnejo ob promociji plošče “Defenders Of The Faith”, izdane leta 1982.

V tem obdobju so glavni predstavniki žanra sloveli po spektakularnih nastopih. Iron Maiden so imeli na odru večmetrsko maskoto Eddija, ki je nastal iz Punk ikone, se kasneje prelevil v heavy metalca, z dolgimi lasmi, in se v nešteto različicah pojavil na majicah, ki so se prodajale na koncertih in turnejah skupine. Spredaj je bil ponavadi natisnjen motiv ansambla, zadaj pa datumi in kraji, kjer je potekala turneja. Majice so bile seveda črne barve. To je hkrati pomenilo tudi identifikacijski simbol heavy metalcev. Končno je tudi Chuck D. od Public Enemy izjavil, da je našel navdih za svoj logo prav na T-shirtu Iron Maiden. Ian Christe navaja tudi, da je imel Ronnie James Dio, na svoji turneji petdeset zaposlenih, ki so pomagali postaviti grad kot oder, ki je bil natovorjen na šestih tovornjakih. Za svoj šov je uporabil tudi lasersko tehniko, samo zanjo pa je skrbela četverica. Dio je dejal, da poslušalcem ponuja “odklop”, pač v smislu, da pozabijo na skrbi, da ubežijo relanosti, in dve uri preživijo v pravljici. Na koncu koncerta je na odru pokončal z laserjem zmaja. Turneja je trajala dve leti, in je na nek način pomenila svojstven cirkus (Christe, 2003: 71).

Heavy Metal je tako prešel lokalne okvire, in se pojavil tudi na televiziji, natančneje na MTV. Zasedbe so svoje naklade plošč lahko pričele šteti v miljonih. Ratt so svoj prvenec “Out Of The Cellar”, s pomočjo dveh videospotov, prodali v treh miljonih. Def Leppard, ki so emigrirali iz Velike Britanije, so izdali album “Pyromania”. Večina skupin, delujočih na območju LA se je identificirala s Heavy Metalom samo preko dolgih las in distorziranih kitar. Na svojih ploščah so izdajale balade, kar v začetku ni bilo toliko signifikantno za sam Heavy Metal, ali točneje za različico NWOBHM, iz katerih so te skupine črpale svoj navdih. Pravtako je k temu pripomogel MTV, ki je Heavy Metal povzdignil na raven množične kulture. Ta fenomen so novinarji poimenovali Glam Metal ali Lite Metal. Deena Weinstein je ugotovila, da je privrženost Lite Metalu večja med žensko populacijo kot moško. To bi lahko trdil tudi za Slovenijo, saj se je večina takratnih deklet, ki so bile kakorkoli povezano z glasbo, identificirala prav preko tega subžanra, to je Lite Metala. Najznačilnejši predstavniki tega stila so bili Ratt, kasneje Cinderella, kar v prevodu pomeni Sneguljčica, potem Guns‘n‘Roses, Poison, Bon Jovi in drugi. V anketi, ki jo je naredila Weinsteinova, je ugotovila razliko glede na spol. Ženska populacija je bila zastopana v 70% pri Lite Metalu, medtem ko je bila zastopanost ženskega spola pri Speed/Thrash Metalu samo tretinjska (Weinstein, 1991: 281).

V Evropi se je v prvi polovici osemdesetih let Heavy Metal usidral, in se definiral kot klasičen Heavy Metal. Bil je nadaljevanje stila NWOBHM, vključujoč iste zasedbe in nove, omeniti pa velja tudi, da se je Heavy Metal množično začel pojavljati tudi pri drugih narodih, predvsem v Zahodni Evropi, zlasti v Skandinaviji (Danska, Švedska) in Nemčiji ter Švici. na tleh bivše Jugoslavije so se začele pojavljati prve skupine, v Sloveniji so to bili Pomaranča, drugje Divlje jagode. Heavy Metal se je infilitriral v Jugoslaviji preko licenčnih izdaj vseh pomembnješih izvajalcev. Ostale plošče pa so se nabavljale bodisi direktno v tujini, bodisi preko naročanja po pošti. V osemdesetih je delovala navezava s švicarsko distribucijsko hišo Disctrade iz Zuricha. Za zanimivost naj navedem, da je v tem obdobjuj “originalen” album stal 3000 takratnih dinarjev, se nato povzpel na 5000 din, kasneje pa je ta ista hiša končala z pošiljanjem plošč v Jugoslavijo, zaradi inflacije dinarja. V tem obdobju pa se pojavijo tudi prve specializirane trgovine s ploščami preko meje, v Trstu in Gorici ter v Gradcu - Meki.

Pomembnejši predstavniki obdobja, pojmovanega kot klasičen Heavy Metal, so bili: AC/DC - “Back In Black” 1981, AC/DC - “For Those About To Rock, We Salute You” 1981, Black Sabbath - “Heaven And Hell” 1980, Black Sabbath - “Mob Rules” 1981, Def Leppard - “High‘n‘Dry” 1982, Dio - “Holy Diver” 1983, Iron Maiden - “Number Of The Beast” 1982, Iron Maiden - “Piece Of Mind” 1983, Judas Priest - “Screaming For Vengeance” 1982, Judas Priest - “Defenders Of The Faith” 1984, Queensryche - “Queensryche EP” 1983, Saxon - “Power And Glory” 1983, Scorpions - “Blackout” 1983.

Razvoj subžanrov je konstanten v Heavy Metal glasbi. V pomoč uveljavljanju le teh pa so predvsem služili neodvisni tisk, manj pa radijske postaje. V tem obdobju je še vedno veljal princip presnemavanja glasbe in razpošiljanje le te s pošto. Kot smo že videli se je Lite Metal usidral v okolju delovanja popularne kulture, medtem ko je Power Metal temeljil, tako kot na začetku delovanja Heavy Metal, na obiskovanju koncertov manj znanih skupin, predvsem po lokalnih klubih. Glasba se je širila z direktnim vplivom. Kaj mislim s tem? Moč je bilo komunicirati med akterji in poslušalci glasbe. Šlo je za direktno komunikacijo med oboževalci in skupinami ter med samimi skupinami. Značilno za to obdobje je, da je bilo veliko originalne glasbe. Biti sam svoj je pomenilo standard in status. Šlo je le za prepletanje idej, in ne toliko za kopiranje, kot se je to zgodilo z Lite Metalom. V tem primeru so bili pomembni le izgled in dolžina las. Kot sem že omenil je ključno vlogo pri uveljavljanju manj znanih skupin igral Brian Slagel, ki se je ovekovečil z izdajo kompilacijskih plošč “Metal Massacre” in skupine Metallica. Te kompilacije so imele direkten vpliv na kasnejše dogajanje. Hkrati pa so mu tudi omogočile, da je založba Metal Blade Records pričela izdajajti samostojne projekte, v tem obdobju predvsem orientirane na ameriške skupine. V Evropi nastane založba Roadrunner Records, ki je pričela z licenčnimi izdajami ameriških skupin, hkarti pa sooblikovati evropski trg z lastno produkcijo. V ZDA pa je kasneje ustanovila Roadracer, ki je izdajal evropske albume za ameriški trg. Podoben status je imel Music For Nations v Veliki Britaniji.

V San Franciscu so bili dejavni Metallica in Exodus, v New Yorku pa nastanejo Anthrax, katerih prvenec “Fisful Of Metal” je bil dejansko protiutež Metallici. Metallica je s svojim albumom razburkala sceno, prodala zavidljivih 17.000 kopij v dveh tednih. Za Anthrax je bil značilen predvsem zvok, ki je temeljil na ritmu in dvojnem bass bobnu, medtem ko so Metallica bili izredno hitri, a hkrati ne kaotični. V ZDA so popularnost dosegli tudi Manowar, katerih videz je temljil na podobah iz filma o Conanu, ter kanadčani Exciter.

V Evropi pa se je v tem času definiral nov žanr, katerih glavni predstavniki so bili Mercyful Fate, z karizmatičnim pevcem Kingom Diamondom. Njihova glasba ni toliko temeljila na hitrosti, bilo pa je moč čutiti magične momente - šlo je za spoj klasičnega Heavy Metala, Power Metala in primesi Black Metala, predvsem skozi besedila. “Mellisa”, prvenec Mercyful Fate velja za klasiko, za kultno ploščo, saj je vplivala na nadaljni razvoj glasbe.

Za Power Metal je bilo značilno, da je glasba temeljila, tako kot pove ime, predvsem na moči. Distancirala se je od klasičnega pojmovanja žanra, ga predrugačila z dodajanjem dveh kitar, dvojnega bas bobna in druagčnega načina petja. Navezovala pa se je na klasičen Metal v sami strukturi glasbe. Spemenila je tudi vizualno podobo, saj ni šlo več toliko za kostume, uporabila je bolj vsakdajen imidž, kot jeans hlače, motorne črne jakne in športni copati. King Diamond, iz zasedbe Mercyful Fate, je prinesel videz grotesknosti s pobarvanim obrazom. Hkrati pa je sama glasba podala podlago za nastanek naslednjega žanra - Speed/Thrash Metala in se distancirala od MTV.

Pomembnejši predstavniki tega stila so bili: Accept - “Restless And Wild” 1983, Anthrax - “Fistful Of Metal” 1984, Anvil - “Metal On Metal” 1982, Exciter - “Violence And Force” 1984, Jag Panzer - “Ample Destruction” 1984, Manowar - “Hail To England” 1984, Mercyful Fate - “Don‘t Break The Oath” 1984, Metallica - “Kill ‘Em All” 1983, Raven - “All For One” 1983, Savatage - “Sirens” 1983, Thrust - “Fist Held High” 1984, Warlock - “Burning The Witches” 1984, Warlord - “Deliver Us” 1983 (Christe, 2003: 95).

Prve zasedbe so se oblikovale v ZDA in Evropi, ki tako ni bila več vezana na klasičen Heavy Metal. V Kaliforniji so bili v tem obdobju najaktivnejši Metallica, nastanejo Megadeth, ki ga je ustanovil Dave Mustaine, nekoč kitarist Metallice, in Exodus, ki do leta 1985 niso izdali plošče. Metallica se je v tem času na sceni pojavila z svojim drugim albumom “Ride The Lightning”, ki so ga posneli na Danskem, od koder izvira tudi njihov bobnar Lars Ulrich. Plošča je ponovno vzburila sceno in na novo definirala stil. Metallica so postali kompleksnejši v svojem igranju, v tem času so zamenjali tudi kitarista. Odslovili so Davea Mustaina, zamenjal ga je Kirk Hammet, pred tem član zasedbe Exodus. Z svojim načinom igranja je vplival na zvok Metallice, ki se je oblikoval še izraziteje na njihovem naslednjem albumu “Master Of Puppets”. Značilnost Metallice je bila v tem, da se ni zatekala v misticizem v svojih besedilih. Lars Ulrich je to tudi večkrat izrecno izpostavil. Svoj substrat za besedila je iskala v kritičnih temah sodobne družbe, kar je kasneje tudi ovekovečila z naslovom naslednjega albuma, izdanega leta 1987, “… And Justice For All”. Metallica se je s svojim delovanjem zasidrala v ušesih poslušalcev kot največja metalska skupina. To je potrdila tudi z množico turnej. V sedanjosti eksistira v polju popularne glasbe. Odločitev za to pot je sprejela leta 1991, ko izzide legendarni črn album, z istoimenskim naslovom “Metallica”. Kasneje so sodelovali z simfoničnim orkestrom, njihovo glasbo je celo predelal godalni kvartet Apocalyptica. V letu 2002 so nastopili v Ljubljani, na polnem bežigrajskem stadionu, letos celo v Beogradu in Zagrebu.

Megadeth v letu 1985 izdajo prvenec “Killing Is My Business … And Business Is Good”, ki je bil definiran kot zelo agresivna plošča, v smislu definicije zvoka. Na plošči se pojavi tudi skladba “The Mechanix”, ki so jo Metallica izdali kot “The Four Horsemen”, vendar je za razliko od njihove verzije, “The Mehanix” dvakrat hitrejši. Na plošči se nahaja tudi pesem “Looking Down The Cross”, kot proti okultno sporočilo. Kasneje Dave Mustaine in Megadeth definirajo svoj stil igranja Speed/Thrash Metala. Do svoje plošče pa pridejo tudi Exodus, iz katerih se je rekrutiral Kirk Hammet, da je zasedel mesto, ki je pripadalo Dave Mustainu. Exodus so na svojo prvo ploščo “Bonded By Blood” čakali do leta 1985, če ravno so nastali mnogo prej. So pa pomembno vplivali na nastanek tako imenovane Bay Area scene (po zalivu v San Franciscu - op.a.). Exodus so s svojimi besedlili vplivali na dogajanje v glasbi: “A Lesson In Violence” je definiral metalski boj kot ulični pretep, “Bonded By Blood” pa je bil videti kot unija, krvna zaveza headbangerjev (Thrash Metalci - op. J.K). “Deliver Us To Evil” je bil oda destrukciji, “And Then There Were None” pa je posvečen boju proti nuklearni oborožitvi.

Exodus so s svojim delovanjem vplivali na celotno sceno San Francisca, ki je sproducirala množico zasedb, kot denimo: Death Angel, Legacy (kasneje se preimenujejo v Testament), Possessed, Forbidden Evil, Defiance, Heathen, Violence, Mordred, Hexx in ostali. Kar pa je zanimivo, Thrash Metal paradigma se je prijela, z svojim zvokom “larger-than-life” in energijo Heavy Metal povzdignila do nove intenzitete, hkrati pa ostala na tleh v načinu obnašanja. Pomembnejši albumi, ki so definirali Thrash Metal so bili: Anthrax - “Spreading The Disease” 1985, Artillery - “Fear Of Tommorow” 1985, Carnivore - “Carnivore” 1985, Death Angel - “The Ultraviolence” 1987, Exodus - “Bonded By Blood” 1985, Holy Terror - “Terror And Submission” 1987, Megadeth - “Killing Is My Business … And Business Is Good” 1985, Metal Church - “Metal Church” 1984, Metallica - “Master Of Puppets” 1986, Metallica - “Ride The Lightning” 1984, Nuclear Assault - “Game Over” 1986, Slayer - “Reign In Blood” 1986, Testament - “The New Order” 1988, Voivod - “Killing Technology” 1988, Whiplash - “Power And Pain” 1985 (Christe, 2003: 137).

Svoj prvi album so Venom izdali leta 1981, z naslovom “Welcome To Hell”, ki je skupaj z naslednjima dvema, “Black Metal” izdanim 1982 in “At War With Satan”, ki je izšel 1984 leta, definirali žanr Black Metal, ki je v svoji novi obliki požel popularnost po letu 1990, predvsem v Skandinaviji in seveda tudi drugje. “At War With Satan” je bil drugačen v vseh pogledih. Prvič, naslovna skladba traja 17 minut, oblikovanje plošče so dvignili do maksimuma, saj je bil album lepo oblikovan, z zlatimi črkami na imitaciji usnja, in to ne samo v obliki offset tiska (ploski tisk - op.a.). Plošči je bil dodan velik poster in razglednica, ki je reklamirala njihov merchandise (ponudbo fanovskih izdelkov - op.a.). Vemo, da so se pred tem majice in ostali fanovski rekviziti prodajali le na koncertih. Od drugih so se razlikovali tudi po ekstravagantnem nastopu v živo, kjer so vključevali pirotehniko in ogenj. Žal pa so njihovi nastopi bili bazirani predvsem v Veliki Britaniji.

Venom so s svojim delovanjem vplivali na celotno glasbo, kot mogoče klasične Heavy Metal zasedbe, denimo Black Sabbath, Led Zeppelin, Judas Priest, Iron Maiden in ostali. Definirali so jih kot satanističen band, vendar je leta 1985 Cronos, pevec in basist zasedbe, za časopis “Kerrang!” izjavil: “Glej, jaz ne pridigam satanizem, okultizem, čarovništvo ali karkoli. Rock‘n‘Roll je bazično zabava, in zato se tudi gre.” (Moynihan, Soderlind: 2003, 14).

Venom so plošče izdajali še kasneje, vendar večje popularnosti, kot z prvimi tremi albumi, niso doegli. Zadnja plošča, ob prehodu tisočletja, “Ressurection”, izdana pri nemški založbi Steamhammer Records, je Venom ponovno definirala kot zrelo, kvalitetno zasedbo. Na njej je čutiti njihov vpliv, in način igranja glasba, ta pa je še vedno hiter Rock‘n‘Roll.

Mercyful Fate in njihov pevec King Diamond izhajajo iz Danske, in so nastali v začetku osemdesetih. Svoje glasbene influence so poiskali v klasikih žanra, kot Black Sabbath in Deep Purple, ki ga je edinstveno zaznamoval operetni vokal Kinga Diamonda. Mercyful Fate so debitirali z mini albumom izdanim leta 1982, vključujoč hit “Nuns Have No Fun”. Temu sta sledila dva kompleksnejša izdelka, plošči “Mellisa” izdana leta 1983, ki velja za klasičen izdelek in “Don‘t Break The Oath”, ki je izšel 1984. Z svojim delovanjem so si prislužili tudi občasno objavljanje v tabloidih, kjer so jih obdolžili promocije zlih objektov v glasbi, na kar je pevec tudi odgovoril, “da sem lahko prepričan, da ne more nekdo priti in reči, da vplivam na ljudi, da počno to ali ono, ali da hočem spremeniti ljudi in tako dalje. Vendar poiskušam, da ne dam odgovora, v prvi osebi, direktno, kako čutim. Nikoli me ne boste videli početi tega. Ljudje morajo sami priti do zaključkov. In če ljudje niso zainteresirasni do globjih sporočil v tekstih, je to tudi v redu. Smo zabavljači, ne duhovniki. Imam svoj način življenja in to vpliva na mojo glasbo in besedila. Vse svoje občutke spuščam v oboje” (Moynihan, Soderlind: 2003, 15). King Diamond predstavlja enega redkih performerjev in ne šok atraktorjev za glasbo osemdesetih let. Moynihan navaja, da si je zelo težko predstavljati King Diamonda, da bi vplival na ljudi, da bi počeli kriminal, z njegovo down-to-earth (racionalno - op.a.) filozofijo, kar se je kasneje pripetilo z Black Metal glasbo v devetdesetih.

Pomembna skupina, ki je vplivala na Black Metal sceno, so bili Bathory, ali točneje, je bil Quorthon, ki je začel svojo kariero, kot poslušalec novih zasedb, saj je bilo v tem času, okrog leta 1984, velik porast novih Heavy Metal skupin, predvsem baziranih okrog stila NWOBHM. Ime za skupino je našel v skladbi predhodnikov Venom, z naslovom “Countess Bathory”, ki se nahaja na “Black Metal” plošči, njegova prva predstavitev na albumu “Scandinavian Metal Attack” pa mu je kasneje prinesla pogodbo, saj je izdajatelj dobil največ fanovske pošte prav zaradi Bathory, kot sam izjavlja Quorthon v knjigi “Lords Of Chaos” (Moynihan, Soderlind: 2003, 16). Prav tako izjavlja, da je bilo zelo težko najti glasbenike na švedskem, ki bi bili igrali ta stil glasbe. Treba je vedeti, da so bile v takratnem času na švedskem popularne predvsem skupina tipa a la Europe, ki bi jih lahko definirali kot Lite Metal, ali še točneje Pop Metal, saj so dosegli izjemno popularnost, tudi v tako imenovanem mainstream (pop okolju - op.a.) okolju. Igrati Black Metal je bilo v takratnem času na švedskem skoraj nemogoče, do pojava Death Metal glasbe pa še ni prišlo. Death Metal se je pojavil koncem osemdesetih, vendar o njem kasneje. Tako je Bathroy ali Quorthon, več ali manj posnel ploščo sam, ali kot navaja v knjigi, bi moral živeti ali v San Franciscu ali Londonu, da bi našel podobne ljudi kot je on sam. Svoj prvenec, z istoimenskim naslovm, je izdal leta 1984, leta 1985 pa izide njegov drug album “The Return…”, ki se ponaša z minimalistično naslovnico, ki prezentira nočno podobo lune in oblakov. Tudi glasba je bila koncipirana minimalisitično, vsaj v smislu igranja akordov, kar pa je bila značilnost celotnega opusa Black Metala v osemdesetih. Leta 1987 izide naslednji album “Under The Sign Of The Black Mark”. Vse tri plošče je zaznamovala glasba v stilu Venom, besedila pa so bila koncipirana okrog satanizma. Z naslednjim projektom “Blood Fire Death”, ki izide leta 1988, pa so se Bathory v besedilih dotaknili tem, ki se vežejo na njihovo zgodovino in verovanja. Plošča, ki je bila posneta s še dvema glasbenikoma (na bobnih in bas kitari), se navezuje na vikinške teme in njihovo pojmovanje v predkrščanski dobi. Vikingi so verovali v Odina (ali kot v drugih jezikih pomeni isti bog: Wotan, Oden). Koncept plošče tudi oblikuje uvodni instrumental, z naslovom “Odens Ride Over Nordland”. Glasbeno stilsko so se umirili, glasba ni več toliko bazirala na distorziji zvoka in kakofoniji. To se še posebno izkaže na naslednjem projektu “Hammerheart”, kjer so avtorji uporabili tudi normalno petje in vključevali epske pasaže za doseganje atmosfere. Plošča je bila bolj podobna klasicistični glasbi, avtor sam pa se zahvaljuje Richardu Wagnerju za vpliv (Moynihan, Soderlind: 2003, 19). Tudi njihov naslednji projekt “Twilight Of The Gods” se navezuje na glasbene elemente evropske klasične kompozicije. Plošča je izšla leta 1991.

Bathory so v svojem delovanju zakoličili obstoj skandinavske Black Metal scene; s svojo kakofoničnostjo in potem orkestracijo zvoka, z načinom izražanja skozi tekste, od srednjeveškega satanizma do eksploracije vikinških verovanj. Glasbeno stilsko pa so se navezovali na zgodnje Venom, Mercyful Fate in ostale temačnejše Heavy Metal zasedbe osemdesetih (Black Sabbath, Led Zeppelin). V sedanjem času bi jih težko kategorizirali kot Black Metal skupino, vsaj v smislu pojmovanja žanrske opredelitve. Vse to so Bathroy dosegli v osemdesetih. Še vedno pa obstajajo kot temačna skupina, stilsko bližje misticiszmu in Doom Metalu.

V Alpah, točneje v švicarski vasici Nurensdorf z okrog 3000 prebivalci, so se v začetku osemdesetih formirali Celtic Frost. Prvotno so se imenovali Hellhammer, stilsko pa se navezovali na Venom, oziroma bili njihov plagijat. V tistem času je bila aktivnejša ameriška scena, predvsem Kalifornija, z Metallico, Slayer in Exodus. Hellhammer so v letu 1984 izdali mini album “Apocalyptic Raids”, ki je postal kultna plošča, znan pa predvsem po tem, da je na svoj način definiral zvok. Za Celtic Frost je bilo značilno, da so bili člani brez formalne glasbene izobrazbe. Ploščo je odlikovala produkcija, ki ji je bliže Punk okolje, kot pa Heavy Metal. Skupina je že v začetku kariere imele naslove za prihodnje albume, to je bilo leta 1984. Najprej so izdali mini album “Morbid Tales”, izdan leta 1985, kasneje pa še LP “To Mega Therion” (1986), ki ga je zaznamoval ovitek švicarskega umetnika H.R. Gigerja, bolj znanega kot ustvarjalca filmske znanstvene fantastike “Alien”, na njihovem naslednjem albumu “Into The Pandemonioum” pa se nahaja delo Hieronymusa Boscha. Prav detajliran konceptualizem jih je razlikoval od drugih (Fischer, 2000: 81). Tom Gabriel Fischer navaja, “da ne glede na to, kako slabo je tehnično znanje nekaterih zvrsti trše glasbe - in to v določenih primerih tudi je - je nemogoče igrati zanesljivo občinstvu, če nekdo ne živi in diha, ali točneje, če ni zakoreninjeno v posamezniku. Saj trda glasba izvira iz primitivnih instinktov moči - iz črevesja - in je nemogoče outsiderju (zunanji spremljevalec dogajanja - op.a.), da jo razume mentalno in fizično, ne glede na to, kako je outsider talentiran za dojemanje stvari” (Christe: 2003, 111). Hellhammer in kasneje Celtic Frost so pomembno vplivali na celoten Heavy Metal. Karakterizirani so bili kot inovativna skupina, ki rada eksperimentira z zvokom. To se je oblikovalo skozi njihovo celotno kariero. Plošča “Apocalyptic Raids” je zvenela preveč Venom-sko. Na “Morbid Tales” so spremenili zvok in nadaljevali v svoji smeri. Že na plošči “Into The Pandemonioum” so vključili Dance pasaže, in to leta 1987. Mogoče so jih spodbudili njihovi kolegi iz Švice Yello. Je pa res, da Ian Christe navaja, da so svoje vplive iskali celo v Kate Bush. “To Mega Therion” pa je bil po avtorjevem mnenju ekspresija nezrelosti in moškosti. “Zato ima tudi prizvok Conana (film o barbaru - op.a.). Narejen je za ljudi v puberteti, zanesljivo. In to so korenine Heavy Metal glasbe. Revolucija in želja po moči je zanesljivo pubertetniška stvar. Vsakdo gre skozi puberteto, in zato je Heavy Metal tako močen” (Christe: 2003, 112).

Za ZDA je bil vpliven nastanek zasedbe Slayer, ki so se formirali leta 1982, v Huntington Beachu (Los Angeles), Kalifornija. Slayer se niso toliko navezovali na NWOBHM, kot pred njimi Metallica. Svoj prvenec so izdali decembra 1983, z naslovom “Show No Mercy”. Izhajali so iz tradicije Los Angeleških zasedb, katerih preokupacija je temeljila na videzu, predvsem ličenju. Na začetku kariere so bili tudi sami naličeni, vendar za razliko od Lite Metal skupin, niso zgledali kot dekleta. Šlo je za make up po videzu na ameriške nogometaše. Hoteli so izgledati kot moški, kot navaja Jeff Hanneman (Christe: 2003, 108). Z prvencem so na novo definirali ameriško sceno, vsaj kar se tiče besedil in načina igranja, ki se je razlikovalo od Metallice, saj je njihova glasba temeljila na izjemni hitrosti, navezovala pa se na Iron Maiden in njihovo ploščo “Killers”. Plošča se je od Iron Maiden razlikovala tudi po tem, da je bil način petja drugačen. Ni šlo toliko za petje, temveč za “peklenske” krike basista Toma Araye, ki je drugače bil Čileanski emigrant. Slayer so se od drugih skupin razlikovali tudi po tem, da so besedila temeljila na satanizmu. To pričajo tudi naslovi pesmi kot “The Antichrist”, “Die By The Sword” in “Black Magic”. Kerry King v knjigi “Sound Of The Beast” izjavlja, da “so naredili to, kar je bil Heavy Metal, dodali Punk primesi in nadaljevali iz tega” (Christe: 2003, 104). Slayer so tako postali najmogočnejša zasedba, od Metallice pa se razlikovali po tem, da je pač Metallica bila za njih spolirana zasedba, vsaj na albumu “Kill ‘Em All”. Z svojim naslednjim projektom, mini ploščo “Haunting The Chapel” so Slayer pustili za sabo celotno plejado Power Metal skupin. Skladba “Chemical Warfare” jih je definirala kot najhitrejšo zasedbo, menjavanje riffov je bilo izjemno hitro. V letu 1985 izide “Hell Awaits” ki so jo prodali v več kot 100.000 izvodih. Ploščo odlikuje predvsem izjemen način igranja, in hitrost, predvsem jasno definirana na “In Praise Of Death” in “Hardening Of The Arteries”. Svoj višek kariere, vsaj po zgledu nekaterih, so dosegli z izdajo naslednjega albuma “Reign In Blood”, izdanega za Def American Records. S podpisom pogodbe so prestopili v mainstream okolje, vendar ostali zvesti lastnemu stilskemu izrazu. Oziroma, če bi dejali drugače, niso se prodali. Def American Records in njen lastnik Rick Rubin so znani po tem, da so bili najprej Rap založba, ki je izdajala tudi Beastie Boys (Konow: 2002, 230). Slayer so se zgledovali po Metallica, glede nastopov v živo, za razliko npr. od Hellhammer, katerih obojnih besedila so si zelo podobna. Slayer so temačno glasbo povzdignili do množic, res pa, da je to bila profilirana publika, medtem ko so Metallica igrali predvsem za mase. V sedanjem času nadaljujejo svojo kariero, še vedno igrajo brezkompromisno glasbo in se dotikajo tem, ki jih vsebuje ameriška družba, predvsem okrog religijskih vprašanj. To so lepo prikazali tudi na svojem zandjem video spotu, kjer se se lotili vprašanja pedofilije med duhovniki.
Black Metal, kot glasbeni subžanr je težko definirat kronološko, saj je Black Metal, kot stil glasbe nastal koncem osemdesetih v Skandinaviji, natančneje na Norveškem, vendar se je glasba oblikovala že prej. Je pa res, da pojmovanje Black Metal glasbe razumemo kot stil, ki je doživel svojo največjo popularnost, po zatonu Death Metal glasbe, v sredini devetdesetih. Izoblikoval se je v Skandinaviji, oziroma natančneje v underground (podzemlje, ki je definirano skozi delovanje fanzinov in lokalnih scen - op.J.K.) okolju. O tem kasneje.

Black Metal, kot širša definicija, je pojmovan predvsem z besedili, širiti pa se je začel v začetku osemdesetih z nastankom Venom, iz Velike Britanije, ki so bili pionirji tega istega glasbenega subžanra, Mercyful Fate in Bathory iz Skandinavije in Celtic Frost iz Švice.

Venom so začeli s svojim delovanjem v Newcastlu, Anglija, koncem leta 1979-80. Njihove influence/vplive je moč iskati v klasičnem Heavy Metalu in Hard Rocku. Šlo je pa predvsem zato, da postavijo Heavy Metal naprej. Ali kot navaja Abaddon v knjigi “Lords Of Chaos - The Bloody Rise Of The Satanic Metal Underground”:

Za celotno dogajanje razvoje Black Metal glasbe so bili stilsko pomembni tudi Possessed, ki pa so nastali kot produkt trga, oziroma vse večjega zanimanja in popularnosti žanra. Pod njihovo okrilje jih je prevzela mati hčere, ki se je dobivala z enim od članov. Svoj prvi album “Seven Churches” se je stilsko navezoval na Venom, Bathroy in Hellhammer. Njihova značilnost pa je bila v tem, da so skupino formirali pri šestnajstih letih, potovali po svetu in hkrati dokončali šolanje. Plošče so snemali v času počitnic. Possessed so še znani po tem, da so bili eden predhodnikov novega žanra na obzorju, skupaj s Slayer in njihovim albumom “Hell Awaits” ter demo posnetki floridske zasedbe Death, z žal predkratko preminulim Chuckom Schuldinerjem. Chuck Schuldiner je izjavil, da so bili Possessed ena redkih skupin, ki zvočno ni temeljila samo na hrupu. V svojo glasbo so inkorporirali različne glasbene vplive in kot skupina progresivno delovali. (Christe: 2003, 115).

To je vplivalo na razvoj tudi drugih skupin, saj je šlo med njimi za nekakšno tiho kompeticijo, kdo bo kvalitetnejši, kar je bilo dobro za razvoj posameznih subžanrov. To se na najlepši način kaže pri Death Metalu. Z pojavom vse večje popularnosti glasbe, so se v ZDA pričeli pojavljati pritiski o tem, da skupine propagirajo satanizem. Biti satanističen v besedilih je pomenilo odpor proti mainstreamu, glavnemu dogajanju, tako v širšem družbenem kontekstu, kot v sami glasbeni industriji. Pojavijo se moralne debate o vplivu glasbe na mladostnike. Tudi na danskem se za zasedbo Mercyful Fate pojavljajo podobne kritike. Ian Christe navaja izjavo pevca Kinga Diamonda, da so imeli probleme z duhovnikom, ki jih je hotel prepovedati, tudi z prepovedjo predvajanja demo posnetkov na alternativnih radijskih postajah. Duhovnik se je osredotočil, na mini album in pesem “Nuns Have No Fun”, kjer govori o križanju gole čarovnice, kar potem King Diamond kategorično zavrne. Dejal je: “To je presek religije, za katero stojite. To ste naredili miljonom ljudi.” (Christe, 2003: 116). Kar se tiče satanizma, pa je lepo dejal pevec Possessed, Larry Lalonde: “If you believe in all of this Satan stuff, you have to be stupid. (Če verjamete v ves ta satanizem, morate biti prismuknjeni.)” (Christe, 2003: 116).

Plošče, ki so zaznamovale pojav žanra Black Metal v sredini osemdesetih in diferenicirale Heavy Metal kot tak so bile: Bathory - “Under The Sign Of Black Mark” 1987, Destruction - “Sentence Of Death” 1984, Hellhammer - “Apocalyptic Raids” 1984, Morbid Angel - “Abominations Of Desolation” 1986, NME - “Unholy Death” 1985, Possessed - “Seven Churches” 1985, Sepultura - “Morbid Visions” 1988, Slayer - “Hell Awaits” 1985, Slayer - “Show No Mercy” 1984, Sodom - “Obsessed By Cruelty” 1986, Venom - “Black Metal” 1982, Venom - “Welcome To Hell” (Christe, 2003: 109).

V Evropi se v sredini osemdesetih pojavi razmah Heavy Metal glasbe predvsem v nemško govorečih deželah in Skandinaviji. V Švici so bili dejavni Celtic Frost, medtem ko je Nemčija žanru dodala veliko. V Nemčiji je šlo za val popularnosti Heavy Metala, vendar predvsem tistega, ki se je navezoval na zgodnje Venom in Mercyful Fate, v smislu besedil. Tukaj ni šlo toliko za pojav kopiranja NWOBHM, skupine so se navezovale na ameriško iskustvo in pojavom scene v Kaliforniji - Metallica in Slayer. V Nemčiji so predtem delovali Scorpions, ki so bili popularni v svetovnem merilu, kot zanimivost pa lahko izpostavim, da so nastopali tudi ob padcu berlinskega zidu, skupaj z Pink Floyd, ki so se predstavili z projektom “The Wall”. Scorpions so takrat igrali “Winds Of Change”, ki govori o političnem dogajanju v Vzhodni Evropi. Nastali so v sedemdesetih, pomembnejši album z naslovom “Blackout” pa izdali leta 1981. Višek popularnosti so dosegli z MTV-jevsko ploščo “Love At First Sting”, ki vključuje predvsem balade. Svoje so prispevali tudi Accept, ki so definirali nemški Power Metal. Navezovali so se na tradicijo NWOBHM, vendar je bila glasba močnejša in hitrejša. V začetku kariere so posneli tri pomembne plošče, “Breaker”, “Restless And Wild” in “Balls To The Wall”. Nemška scena se je razvijala s pomočjo fanzinov, tako kot tudi drugje. V tedanjem času pa so morale skupine najprej posneti demo kaseto, se promovirati v neodvisnih časopisih - fanzinih in preko recenzij tudi kasneje dobile pogodbo za izdajanje albumov. V sredini osemdesetih so bili predvsem dejavni Grave Digger, Living Death, Warlock, Deathrow in Running Wild. Vsi so se zgledovali po Judas Priest in Iron Maiden, predvsem na osnovi dvojnih kitarskih harmonij. Nasprotje njim pa je bila trojica Destruction, Kreator in Sodom. Ti so definirali nemški Speed Metal in se v tekstih navezovali na Venom.

Destruction so svoj prvenec, mini album “Sentence Of Death” izdali leta 1984. Na začetku kariere so jih omaloževali za sataniste, vsaj po videzu in tekstih sodeč, vendar so takoj kasneje izdali plošči, ki sta pomembno vplivale na celotno prihodnje dogajanje v glasbi. “Infernal Overkill” je bil izdan leta 1985, ki mu je naslednje leto sledil album “Eternal Devastation”. V spremenjeni postavi delujejo še sedaj, glasbeno stilsko pa se ne razlikujejo, ostajajo zvesti svojemu stilu. Leta 2000 so izdali album “All Hell Breaks Loose”. Sodom so znani kot še težja skupina, njihov prvenec “In The Sign Of Evil” in kasneje “Obsessed By Cruelty” pa sta jih definirala kot divji garažni metal. V letu 1987 posnamejo ploščo, ki vsebuje več melodij. Ta album jih je klasificiral med pomembnejše predstavnike žanra, vsaj v tistem obdobju. Za nemško sceno so pomembni tudi Kreator, ki so že leta 1987 nastopili v Ljubljani, v menzi študentskega naselja. Nastop je bil prvi Thrash Metal koncert za železno zaveso. Pred tem je “vzhod” poznal le Heavy Metal skupine. Formirali so se leta 1982, pod imenom Tormentor, leta 1985 pa izdali presenetljivo hitro ploščo “Endless Pain”. Temu sta sledila albuma “Pleasure To Kill” in “Terrible Certainty”. Sami so sebe definirali kot Hate Metal (McIver, 2000:100), kar bi se strinjal. Igrajo agresiven Thrash Metal. Leta 1992 izdajo album “Renewal”, ki pa ga posnamejo na Floridi, v studiu Morrisound, ki je znam po tem, da je definiral ameriški zvok Death Metal glasbe. “Renewal” je dokazal, da je tudi Heavy Metal glasbo moč nadgraditi z drugimi vplivi. Svojemu zvoku so dodali industrijski rock. Assassin so bili ena redkih Thrash Metal zasedb v Nemčiji, kjer je prevladoval nemški odgovor na Speed Metal. Izdali so dva albuma, prvenec “The Upcoming Terror”, ki je bil izdan 1987 leta in “Interstellar Experience”, ki ga je sproduciral Harris Johns, znan producent v Heavy Metal okolju. Njihova značilnost je bila v tem, da so se v svojem kasnejšem delovanju navezovali na Hard Core okolje (No Name 2, 1990: 15). Od njih so prevzeli tudi videz in propagirali blagovne znamke in skateboarde, kar je bila značilnost ameriških Hard Core skupin v osemdesetih (Circle Jerks, DRI in druge). Podobno se je zgodilo tudi z Paradox, skupina ki je igrala tipičen nemški Speed Metal, je končala z svojim delovanjem, vsaj v izdajanju plošč v začetku devetdesetih, ko jih je preplavil pojav Death Metala. So pa svoj drugi album naslovili z naslovom “Heresy” in izdali leta 1989. Ponovno ga je sproduciral Harris Johns. Plošča je zanimiva v tem smislu, ker Paradox niso igrali Black ali Death Metal, se pa v svojih besedilih dotikajo religijskih vprašanj, oz. kot so izjavili sami, je “Heresy” konceptualen album, kar dokazujejo tudi besedila: 700 Years On, Massacre Of The Cathars… (No Name 2, 1990: 31).

Plošče, ki so oblikovale nemški Speed Metal so bile: Assassin - “Interstellar Experience” 1988, Celtic Frost (CH) - “To Mega Therion” 1986, Coroner (CH) - “No More Color” 1989, Deathrow - “Raging Steel” 1987, Destruction - “Infernal Overkill” 1985, Kreator - “Terrible Certainty” 1988, Living Death - “Vengeance Of Hell” 1984, Running Wild - “Gates To Purgatory” 1985, Sodom - “Persecution Mania” 1987 (Christe, 2003: 141).

Heavy Metal se je širil tudi v drugih državah, predvsem v Braziliji, od koder izvirajo Sepultura. Pomembnješi predstavniki žanra, ki se je v veliki večini navezoval na Speed in Thrash Metal, tekstualno pa predvsem na Venom, so bili Sepultura, Dorsal Atlantica, Volcano, Sarcofago, Holocausto. Sepultura, ki izvirajo iz Belo Horizonte, so nastali v prvi polovici osemdesetih let. Leta 1985 izdajo svoj prvenec, split album “Bestial Devastation”, na drugi strani plošče pa se pojavijo Overdose. Stilsko se je navezoval na Thrash Metal. Sepulturo je definiral predvsem karizmatični Max Cavalera, kitarist ki uporablja samo štiri kitarske strune in njegov brat Igor na bobnih. Njuni stari starši izvirajo iz Reke, Hrvaška. Pravtako izhaja družina kitarista Andreasa Kisserja iz Maribora. Zasedbo je sestavljal tudi Paulo Jr. na bas kitari. Sepultura so v svojem obstoju vplivali na večino takratnih Death Metal skupin, ampak tudi njih bi bilo moč klasificirat kot Death Metal band, predvsem na albumih “Beneath The Remains”, “Arise” in “Chaos A.D.”. To bi bilo mogoče tudi zaradi takratne komercializacije glasbenega stila. Kasnejše delovanje jih je distanciralo od Death Metala. V svojo glasbo so pričeli vključevat različne umetnike. Navezali so se predvsem na bobne in ritme domordcev, za kar so se tudi odkrirto borili, za obstoj brazilskih nativcev. Pesem “Kaiowas” so posvetili amazonskim indijancem, kjer je pleme raje naredilo kolektiven samomor, kot pa se vklopilo v zahodni način mišljenja (Christe, 2003: 265). Sepultura je sredi devetdesetih let razpadla na dve frakciji. Skupino je zapustil Max Cavalera, idejni vodja banda. Ustanovil je Soulfly, projekt, ki se je še močneje distanciral od Death Metala. V svoje delovanje Soulfly vklučujejo tudi druge glasbenike, iz različnih glasbenih stilov. Na njihovi zanji plošči se denimo pojavi Tom Araya iz Slayer. Skupaj ustvarjajo tudi z Punk umetniki. Sepultura pa so rekrutirali novega pevca, seveda iz Hardcore okolja, temnopoltega Derricka Greena. Na novih izdelkih pravtako sodelujejo z drugimi glasbeniki. Plošča “Against” izdana leta 1998 vključuje Kodo bobnarje, iz Japonske, v skladbi “Kamaitachi”. Sepultura so prva skupina, ki ni prišla iz ZDA ali Evrope, in je postala svetovno znana. Z svojo presenco so vplivali na razvoj južno ameriškega metala, ne samo brazilskega. V Kolombiji so bili dejavni Masacre, ki so kasneje snemali albume za francosko založbo “Osmose Productions”. Sepultura so dokazali, da Heavy Metal glasba ni samo domena angleško govorečih dežel, ampak še kaj več od tega, res pa je da je tam najbolj popularen. Vendar so Sepultura največjo popularnost vseeno dosegli v deželah, kjer je uradni jezik bodisi Portugalščina ali Španščina. Heavy Metal glasba se je širila tudi v Aziji, Afriki, najbolj popularna pa je bila in je na japonskem, kjer že sredi osemdesetih let obstajjo Loudness, tipičen japonski Heavy Metal band.